Cepljenja na splošno

Nalezljive bolezni ogrožajo zdravje ljudi vseh starostnih skupin. Proti nekaterim se lahko učinkovito zaščititmo s cepljenjem.
Cepljenje je postopek, s katerim izzovemo imunost, tako da v telo vnesemo oslabljene ali uničene povzročitelje nalezljivih bolezni ali njihove sestavine. Cepiva ne morejo povzročiti bolezni, ampak le spodbudijo imunski sistem, da izdela zaščitna protitelesa proti povzročiteljem teh bolezni. Če pride cepljena oseba v stik s povzročiteljem, ga protitelesa prepoznajo in onesposobijo.
Prvi in najpomembnejši cilj cepljenja je učinkovita zaščita posameznika pred boleznijo. V nekaterih primerih ostaja to edini cilj, ker se bolezni ne širijo s stiki med ljudmi (npr. cepljenje proti tetanusu,  klopnem meningoencefalitisu).
Za bolezni, ki se širijo s stiki med ljudmi, npr. ošpice, rdečke, mumps, otroška paraliza pa velja, da se ob visoki precepljenosti omeji tudi širjenja med ljudmi. Če cepimo vsaj 90 do 95% otrok, vzpostavimo kolektivno imunost, zaradi katere so pred boleznijo zavarovani tudi tisti, ki zaradi kontraindikacij ne morejo biti cepljeni.

Prav zaradi cepljenja smo v svetovnem merilu odpravili črne koze. V Sloveniji zaradi cepljenja ne beležimo več prirojenih rdečk, prirojenega tetanusa, davice in otroške paralize. Ošpic, mumpsa in rdečk skoraj ne poznamo več.
Nalezljive bolezni, ki jih lahko preprečimo s cepljenjem, še posebej ogrožajo dojenčke in majhne otroke, zato je zelo pomembno, da jih čimprej zaščitimo pred nalezljivimi boleznimi.
V Sloveniji področje cepljenja ureja Zakon o nalezljivih boleznih, Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni ter Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za tekoče leto. Predlog letnega programa za cepljenje pripravi Inštitut za varovanje zdravja na osnovi epidemioloških podatkov o boleznih, proti katerim cepimo, oceni deleža cepljenih v preteklih letih, izsledkov domačih in tujih raziskav ter pripomb strokovnjakov različnih strok, ki se ukvarjajo s cepljenjem.
Za cepljenje uporabljamo le kakovostna cepiva. Po Zakonu o zdravilih so cepiva uvrščena med tista zdravila, ki gredo skozi dodatne in posebne postopke kontrole kakovosti.

Nalezljive bolezni, proti katerim v Sloveniji obvezno cepimo otroke, so davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, okužbe, povzročene z bakterijo Haemophilus influenzae tip b (HiB), ošpice, mumps, rdečke hepatitis B, s privolitvijo staršev pa deklice v 6. razredu OŠ proti HPV okužbi.

KOLEDAR OBVEZNEGA CEPLJENJA OTROK

 
*Pojasnilo: HiB-okužbe, povzročene z bakterijo Haemophilus influenzae tip B (hemofilusni meningitis)
BCG-cepljenje proti tuberkulozi
HB-cepljenje proti hepatitisu B
HPV-ceplljenje proti okužćbam s humanimi papiloma virusi (HPV)
Polio-otroška paraliza

Otroke cepimo na različne načine; mlajše od enega leta običajno cepimo z majhnim vbodom v mišico na sprednji strani stegna, starejše pa v mišico zgornjega dela nadlahti ali pa se cepivo vkapa v usta. Nekatera cepljenja se opravijo s kombiniranimi cepivi, s katerimi so otroci cepljeni proti več nalezljivim boleznim hkrati.

Poleg že naštetih bolezni, proti katerim je cepljenje v Sloveniji obvezno, se je možno cepiti še proti rotavirusnim okužbam, respiratornemu sincicijskemu virusu, gripi, klopnem meningoencefalitisu, meningokoknem meningitisu, noricam, pnevmokoknim okužbam, tuberkulozi, hepatitisu A, rumeni mrzlici, steklini, raku na materničnem vratu, tifusu.

Stroški teh cepljenj se krijejo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v skladu z indikacijami (npr. pnevmokokne okužbe, gripa, tuberkuloza, meningokokni meningitisi ob epidemioloških indikacijah, zaščita otrok proti respiratornemu sincicijskemu virusu), so strošek delodajalcev oziroma so cepljenja samoplačniška.

Cepljenje predšolskih, šolskih otrok, mladine in ostalih, izvajajo zdravniki v zdravstvenih zavodih in zasebni zdravniki ter ambulante na zavodih za zdravstveno varstvo. Nekatera cepljenja (tuberkuloza, začetna zaščita novorojencev, ki se rodijo HBsAg pozitivnim materam, tetanus pri poškodovancih), opravljajo tudi v bolnišnicah in porodnišnicah. Delo vseh koordinira območni koordinator cepljenja na zavodih za zdravstveno varstvo ter nacionalni koordinator na Inštitutu za varovanje zdravja.

Preskrbo s cepivi in imunoglobulini za izvajanje cepljenja zagotavlja Inštitut za varovanje zdravja.
Zdravstveni zavod oziroma zasebnik, ki izvaja cepljenje, mora za cepivo skrbeti v skladu s strokovnimi priporočili (hladna veriga, strokovna usposobljenost po načelih dobre skladiščne prakse).
O cepljenju morajo izvajalci voditi evidenco, izdati potrdilo o cepljenju (Knjižica o cepljenju).

Če zdravnik, ki opravlja cepljenje, ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, mora dati predlog za opustitev cepljenja na Ministrstvo za zdravje. Predlog za opustitev cepljenja lahko dajo tudi starši otroka oziroma skrbnik.

Zelo pomemben del varnega cepljenja je spremljanje neželenih pojavov pridruženih cepljenju. Tako kot pri drugih zdravilih se tudi pri cepivih lahko pojavijo neželeni učinki, ki pa so običajno blagi in prehodni. Najpogosteje se pojavijo rdečina, bolečina in oteklina na mestu vboda. Včasih se, posebno pri majhnih otrocih, pojavi  povišana telesna temperatura, ki pa je blaga in hitro mine.
Izvajalci cepljenja so dolžni pisno poročati o neželenih učinkih, ki so težji od pričakovanih običajnih pojavov po cepljenju na Inštitut za varovanje zdravja v Ljubljani.

Kljub nespornim zaslugam, ki jih ima cepljenje pri izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalstva, pa nekateri posamzniki dvomijo, da je res potrebno. Eden od razlogov je gotova ta, da se nekatere od hudih nalezljivih bolezni pri nas že več let ne pojavljajo. Vendar dolgotrajna odsotnost bolezni ne pomeni, da povzročiteljev ni več v našem okolju, le možnosti nimajo, da bi se razširili.
V Sloveniji le en do dva odstotka staršev zavrača obvezno cepljenje otrok, ker menijo, da cepiva niso varna in povzročajo vrsto hudih bolezni, kot so ohromelost, avtizem in avtoimuna obolenja. Do sedaj rezultati obsežnih znanstvenih raziskav tega niso potrdili.

O posledicah opustitve cepljenja nas vedno znova opozarjajo izkušnje iz držav, kjer je iz različnih razlogov precepljenost upadla Dobro poznamo negativne posledice prenizkega deleža cepljenih in prenehanja cepljenja. Na Japonskem so zaradi nedokazanih trditev o škodljivih učinkih cepljenja proti oslovskemu kašlju leta 1975 začasno prekinili z sistematičnim cepljenjem. Nekaj let kasneje je za to boleznijo umrlo 118 bolnikov. V Angliji in na Švedskem, kjer je zaradi podobnih mnenj precepljenost otrok padla z 90% na 30%, je nekaj let zatem zaradi oslovskega kašlja umrlo 36 otrok, na Švedskem pa je bilo hospitaliziranih kar 2300 bolnikov, od katerih so trije umrli. Na Nizozemskem so se v poznih devetdesetih letih pojavljale epidemije otroške paralize med pripadniki določene verske skupnosti, ki cepljenja ne dopušča. Na širšem območju Nizozemske je izbruhnila epidemija ošpic, v kateri je zbolelo več tisoč ljudi. Tudi te epidemije so zahtevale smrtne žrtve. Za obvladovanje epidemij so bila porabljena ogromna materialna sredstva. Pojavljati so se začeli resni pomisleki o tem, ali se sme dopuščati uveljavljanje volje posameznika do ugovora proti cepljenju na škodo celotne skupnosti. Zadnja leta se v nekaterih pokrajinah Italije pojavljajo izbruhi ošpic zaradi prenizkega odstotka cepljenih proti tej bolezni. Samo v letu 2005 je obolelo je več kot 15.000 otrok, trije so umrli.
V svetu še vedno okoli 3 milijone ljudi vsako leto umre zaradi nalezljivih bolezni, kot so otroška paraliza, davica, oslovski kašelj, ošpice, tetanus, hemofilusni meningitis ali hepatitis B, ki bi jih lahko preprečili s cepljenjem. Skoraj 30 milijonov otrok, rojenih vsako leto v deželah v razvoju, ni cepljenih, ker so njihove države prerevne in zato cepljenje ni mogoče.