Usoda ošpic in zdravstveni delavci
Alenka Trop Skaza
Uvod
Pred 30 leti je profesor Miha Likar s soavtorjema B. Drinovcem in M. Leganom napisal knjigo Usoda nalezljivih bolezni. Kot je v predgovoru v svoji knjigi Porajajoče se nalezljive bolezni zapisal kasneje, je to storil predvsem zato, ker so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zdravniki in laiki razmišljali, da je z nalezljivimi boleznimi konec.
Pojavljanje in gibanje posameznih nalezljivih bolezni, za katere smo že skoraj mislili, da jih ni oziroma jih ne bo več, pa kažejo, da temu ni tako.
Ljudje smo si in si prizadevamo, da bi nalezljive bolezni obvladovali in obvladali. V različnih geografskih predelih sveta s(m)o različno uspešni. Dokazano je, da so v državah, kjer s programi cepljenja proti nalezljivim boleznim dosegajo veliko odzivnost, pri obvladovanju nalezljivih bolezni, ki predstavljajo tveganje za posameznika in družbo uspešnejši od držav, kjer programi cepljenja zaradi različnih razlogov niso dovolj uspešni oziroma programov sploh ni.
Razprava
V slovenski zakonodaji, ki ureja področje cepljenja, je zapisano, da je cepljenje proti nekaterim nalezljivim boleznim obvezno. Je obvezno cepljenje lahko skladno z načelom spoštovanja avtonomije posameznika?
Ustavno sodišče je v zvezi z obveznostjo cepljenja v decembru 2004 razsodilo, da obvezno cepljenje ni prekomeren ukrep, ker koristi obveznega cepljenja za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. Nekateri ljudje razumejo cepljenje kot vsiljeno obveznost. O pravici do cepljenja, ki je osnovna človekova pravica, z izjemo redkih, pri nas ne govori nihče. Zgolj v evropski regiji za boleznimi, ki se jih lahko prepreči s cepljenjem, po oceni Svetovne zdravstvene organizacije, še vedno umre okoli 32.000 otrok.
Starši in vsi, ki obvezno cepljenje odklanjajo (med njimi tudi zdravstveni delavci, ki so izpostavljeni okužbi z virusom hepatitisa B, drugim nalezljivim boleznim, še posebej okužbi z »aktualnimi« ošpicami), razumejo odklonitev kot svojo pravico. Ob tem pa se ne ukvarjajo z odgovornostjo, ki je z odklonitvijo povezana. Nasprotniki cepljenja v argumentih za odklonitev cepljenja prevzemajo individualno »odgovornost« za bolezen pri njih osebno, z možnimi posledicami po preboleli bolezni, stroški zdravljenja in rehabilitacije ter seveda ogrožanje zdravja drugih, pa ne. Večina nalezljiva bolezen že v izhodišču ne predstavlja tveganja samo za eno osebo, ampak za vse, s katerimi je ta oseba prišla v kontakt v času kužnosti.
Nobelovec Lederberg, ki je avtor izraza »emerging infectious diseases« ali po naše porajajoče se nalezljive bolezni, opredeljuje kot enega izmed možnih vzrokov, da smo ljudje neuspešni v preprečevanju ponovnega porajanja »starih« nalezljivih bolezni, razpad ukrepov javnega zdravstva.
Cepljenje spada med največje uspehe v zgodovini medicine. Pa vendarle se brez jasnega stališča dopušča, da se zdravstveni delavci/zdravniki javno opredeljujejo proti cepljenju. Po drugi strani Zdravniška zbornica izreka javni opomin zdravnici zaradi homeopatskega zdravljenja in to utemeljuje/pojasnjuje z veljavno zakonodajo. Tudi za področje cepljenja v luči aktualnih ošpic imamo veljavno zakonodajo, ki vključuje Zakon o nalezljivih bolezni, Pravilnik o preprečevanju bolnišničnih okužb, Programa inunoprofilakse in kemoprofilakse ter seveda izjave o varnosti delovnih mest z oceno tveganja.
Pravica do zdravja obsega ustrezno zdravstveno varstvo, vključno z dostopom do pitne vode, primerne in varne hrane, zdravih delovnih in okoljskih razmer ter z dosegljivostjo informacij in izobraževanja, povezanega z zdravjem. Ljudje so zelo zaskrbljeni nad sestavo cepiv; po forumih jih zanimajo »škodljive« substance in njihove količine v posameznem odmerku, sprožanje avtoimunskega odgovora na aminokisline, ki so v cepivih, ali lahko manitol in sorbitol v cepivu sprožita drisko itd. Želijo biti dobro poučeni in prav je, da je tako.
Po drugi strani pa je »kritičnost« pri jemanju zdravil, ki so dostopna tudi brez recepta, bistveno manjša. V letu 2010 je bilo s strani veletrgovcev z zdravili prodanih 2.625.000 enot paracetamola, največ v pakiranju 20x500 mg. Cena za prodano je bila 4.024.000 evrov. Nabor možnih neželenih učinkov po paracetamolu je poznan in še zdaleč ni zanemarljiv.
Zaključek
V zadnjem mesecu se v Sloveniji srečujemo s povečanim številom bolnikov z ošpicami, s katerimi praktično nismo imeli opravka 10 let. Zdravstveni delavci smo zaradi narave dela bolj kot ostali izpostavljeni različnim nalezljivim boleznim, seveda tudi ošpicam. Proti njim smo zaščiteni ali zaradi prebolele bolezni ali pa zaradi cepljenja z dvema odmerkoma cepiva. Tisti zdravstveni delavci, ki proti ošpicam niso zaščiteni, bi se morali proti njim cepiti. Kaj lahko storimo kot zdravstveni delavci za varnost ljudi, ki nas obiskujejo vsak dan? Najmanj to, da njihov stik z nami ne predstavlja zanje dodatnega zdravstvenega tveganja. Konkretno pri ošpicah pa je zdravstveno tveganje za dovzetno osebo, še posebej nezaščitene nekajmesečne dojenčke, nazorno prikazano na spodaj napisani spletni povezavi http://www.ecpcp.eu/measles_video-english.html.
Literatura je na voljo pri avtorici.