Antraks je akutna infekcijska bolezen predvsem rastlinojedih živali, ki jo povzroča bacil antraksa. Bacil lahko v obliki spor v zemlji in vodi preživi tudi do 50 let; ko žival zaužije spore, se bacil prične razmnoževati.

Poznamo več oblik antraksa:
   - kožno obliko,
   - pljučno obliko,
   - gastrointestinalno obliko (oblika, ki prizadene prebavni trakt) in
   - septično obliko.

Bolezen se od živali lahko prenese tudi na človeka, zato antraks uvrščamo v skupino zoonoz (to so bolezni, ki se od živali lahko prenesejo na človeka). Človek najpogosteje zboli za kožno obliko, t. i. maligno pustulo, ki je običajno ozdravljiva. Prognoza pri drugih oblikah antraksa pa je veliko slabša in je smrtnost visoka.

Razširjenost antraksa pri živalih in prenos okužbe na ljudi

Antraks se pojavlja povsod, zlasti pa je pogost pri živalih na nerazvitih območjih sveta. Obolevajo v glavnem govedo, konji, ovce, koze in svinje. Najpogosteje se okužijo na paši, kjer pridejo v stik s sporo bacila, ki živi v zemlji. Posledica okužbe pri živalih je črevesna oblika bolezni, ki lahko preide v septikemijo (raznos bacila po krvi). Bacili, ki izvirajo od bolnih ali poginulih živali (iztrebki, trupla), lahko preživijo v zemlji v obliki spor še desetletja, kar omogoča vzdrževanje vira infekcije. Človek se okuži na različne načine, najpogosteje obolevajo ljudje, ki imajo opravka z bolno ali mrtvo živaljo. Spore ali bacili vdrejo v človekovo telo običajno skozi drobne ranice na koži; pride do pojava kožne oblike antraksa.

Ob vdihavanju prahu, ki vsebuje spore, pride do nastanka pljučnega antraksa, ob eventuelnem uživanju okuženega, toplotno slabo obdelanega mesa, pa pride do gastrointestinalne oblike bolezni.

Antraks pri ljudeh v Sloveniji

V Sloveniji smo v preteklih letih zadnji primer antraksa zabeležili 1983. leta, ko sta v Komendi zbolela lastnik bolne živali in mesar, ki je žival zaklal, prvič pa smo v Sloveniji primer te bolezni zabeležili v letu 1926.

Kako bolezen poteka?

Razvoj bolezni pri človeku je odvisen od vstopnega mesta bacila v telo. Doba inkubacije (čas od okužbe do izbruha bolezni), je običajno od 1 do 7 dni, lahko pa tudi do 60 dni. Najpogostejša oblika, kožni antraks, se pojavi na rokah, obrazu in drugih nepokritih delih telesa kot t. i. maligna pustula (krasta z ognojki in nebolečo oteklino), ki jo spremljajo splošni bolezenski znaki: povišana temperatura, glavobol, bolečine v mišicah. Kraste po nekaj dneh izginejo, ostanejo brazgotine na koži.

Pri pljučnem antraksu se pojavi povišana telesna temperatura, suh kašelj, bolečine za prsnico, težave z dihanjem, pljučnica.

Antraks zdravimo z antibiotiki; ob antibiotičnem zdravljenju je smrtnost pri kožnem antraksu zelo majhna, veliko slabša pa je napoved izida bolezni, kadar se pojavi  pljučni, gastrointestinalni in septični antraksa. Ljudi, ki so bili izpostavljeni okužbi oz. so imeli stik z okuženo živaljo se pred boleznijo zaščiti z antibiotiki.

Kdaj pomislimo na antraks?

Antraks je redka bolezen. Epidemiološko povezujemo pojav antraksa pri ljudeh z obolelimi živalmi. Na območjih, kjer je antraks pri živalih razširjen, domače živali proti tej bolezni cepijo.

Ali se antraks prenaša od človeka na človeka?

Antraks se od človeka na človeka ne prenaša, vir okužbe je bolna žival. Pri pljučnem antraksu pride do vdihavanja spor, kar je po naravni poti zelo redko. Pri odkritju pljučnega antraksa, zato velja, da se vsak primer bolezni obravnava kot možno kriminalno dejanje, kar pomeni, da se raziskuje, kako je prišlo do okužbe pri človeku.

Bacilarna griža je akutna črevesna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz rodu šigel. Bolezen se prenaša fekalno oralno, z dotikom ali pa preko okužene hrane in vode.

Kako pride do okužbe in prenosa bolezni?

Vir za okužbo je človek, ki je lahko bolan, redkeje je vir okužbe na videz zdrava oseba s tiho infekcijo. Za širjenje bolezni so pomembni predvsem tisti bolniki, ki niso hudo bolni.

Prenos bakterij iz črevesja okužene osebe v usta zdrave osebe je možen direktno preko onesnaženih rok ali pa posredno, predvsem z okuženo hrano ali vodo, v katero so prodrle fekalije. Kjer je dispozicija iztrebkov nehigienska, je verjetno možen prenos tudi z muhami. Bolezen je zelo nalezljiva, saj je za okužbo potrebnih zelo malo bakterij.

Kakšni so znaki bolezni?

Inkubacija (čas od okužbe do izbruha bolezni), je kratka. Povprečno traja od 1 do 3 dni. Bolezenski znaki so: povišana telesna temperatura, mrazenje, krčevite bolečine v trebuhu, vodena driska.

Po enem ali dveh dneh postane izločanje blata pogostejše, a manj obilno ter pogosto vsebuje sluz in kri. Včasih bolnik kljub močnemu siljenju na potrebo blata več ne izloča, ampak odvaja krvave krpice in sluz. Ponavadi je bolezen kratkotrajna, v 2 do 5 dneh po pričetku vročina pade, po nekaj dodatnih dneh preneha tudi driska.

Kako ugotovimo šigelozo?

Bakterija ugotovljamo v blatu z laboratorijskim pregledom blata. Tudi potem, ko bolnik bolezen preboli, še nekaj časa (povprečno 4 tedne) izloča šigele z blatom. Kljub temu, da je prebolevnik na videz zdrav, ostaja ves ta čas klicenosec, kar pomeni, da lahko okuži druge ljudi neposredno preko ne dovolj dobro umitih rok ali pa posredno, če z ne dovolj dobro umitimi rokami pripravlja hrano oziroma okuži predmete, preko katerih lahko šigele pridejo v usta druge osebe.

Zaščita pred okužbo

Okužbo s šigelo lahko preprečimo z ustrezno osebno higieno, zlasti s temeljitim umivanjem rok po uporabi stranišča ter z zagotavljanjem neoporečne pitne vode.

Običajno bolezen mine sama po sebi, v primeru težjega poteka pa bolnik prejme ustrezne antibiotike.

Mačke, ki so glavni vir okužbe, nimajo nobenih težav. 90 % bolnikov pove, da so jih opraskale, ugriznile ali obliznile mačke; običajno gre za mlade mačke oziroma mladiče. Med mačkami bakterije prenašajo mačje bolhe. Bolezen se lahko v zelo redkih primerih pojavi tudi po ugrizu drugih živali (npr. psov, konjev, zajcev).

Okužba se od bolnika na ostale osebe ne prenaša. Pri preprečevanju okužbe je pomembna toaleta takoj po živalski poškodbi (spiranje rane z milnico pod tekočo pitno vodo) ter uničevanje mačjih bolh.

HFMD je pogosta virusna bolezen otrok, mlajših od 5 let. Zbolijo lahko tudi odrasli. Najpogostejši povzročitelj HFMD je coxsackievirus A16. Virus spada med enteroviruse, ki povzročajo različna prebavna obolenja.

Inkubacija (čas od okužbe do pojava bolezni) je običajno od 4 do 6 dni. Okužena oseba izloča virus že pred pojavom bolezenskih težav. Bolezen običajno poteka blago in brez zapletov. Znaki bolezni so vročina, ki običajno traja do pet dni, mehurčki v ustni votlini, ki počijo, nastanejo boleče razjede, po telesu se pojavi izpuščaj, ki je najpogosteje na dlaneh, podplatih in na zadnjici. Izpuščaje obdaja obroč rdečine. Težave običajno trajajo en teden.

Okužba se širi med ljudmi z direktnim stikom preko sline, izločkov nosu, blata. Okužba se lahko prenese tudi pri indirektnem/posrednem kontaktu z okuženimi površinami. Ko človek že ozdravi, lahko še več tednov po tem izloča virus z blatom, okužba pa je lahko tudi asimptomatska.

Med preventivnimi ukrepi, s katerimi preprečujemo okužbo, je temeljito umivanje rok z vodo in milom, uporaba alkoholnih razkužil in izogibanje stikov z bolniki. Izredno pomembno je pogosto prezračevanje, saj se okužba lažje širi v zaprtih prostorih, ker se veča koncentracija virusov.

V vrtcih je pomembno temeljito čiščenje igrač in čiščenje površin in predmetov, ki se jih otroci pogosto dotikajo. Otrok z boleznijo rok, nog in ust lahko gre v vrtec oziroma šolo, ko ni več svežih mehurčkov in so vsi mehurčki suhi. Ob tem se je potrebno zavedati, da otrok virus kljub ozdravitvi še izloča, zato je potrebno izvajati zgoraj naštete ukrepe.

Priporočila po preboleli bolezni:

• Otrok naj ne nosi žabic oziroma tesnih oblačil, ki dodatno dražijo kožo.
• Nosi naj bombažna oblačila.
• Čim je na toplem, naj bo otrok v čim širši trenirki.
• Kožo in nohte mažemo redno s kremo 2-krat na dan.
• Otroka ne kopamo v kadi, ampak ga nahitro stuširamo.
• Izogibajte se uporabi mil in šamponov, kolikor pač gre.
• Otrokova oblačila perite brez mehčalcev.
• Izogibajte se vsemu, kar dodatno draži kožo.

Več informacij je na:
http://www.wpro.who.int/entity/emerging_diseases/HFMD/en/index.html

http://wwwnc.cdc.gov/travel/notices/in-the-news/hand-foot-and-mouth-disease-in-vietnam.htm

Oslovski kašelj je bolezen, ki ima dolg potek, saj traja več tednov. Na začetku se pojavijo težave, ki so podobne navadnemu prehladu s kašljanjem, izcedkom iz nosu, vročina ni nujno prisotna, zato se bolezen v tem obdobju pogosto spregleda. Sledi obdobje značilnih napadov suhega, dražečega kašlja, ki včasih spominja na riganje oslov; zaradi tega je bolezen poimenovana oslovski kašelj. Med kašljem bolnik težko vdihne in hlasta za zrakom, lahko tudi pomodri.  Pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev, lahko bolezen poteka neznačilno, saj se kašelj ne pojavi, ampak pride do motenj dihanja. Pri dojenčkih so pogosti resni zapleti, poleg že omenjenih motenj dihanja pogosto pride do pljučnice, prizadetosti možganov ali celo smrti.

Tako kot drugje po svetu tudi pri nas beležimo bolnike z oslovskim kašljem, tako med dojenčki, otroci in odraslimi. Preboleli oslovski kašelj ne zapušča doživljenjske imunosti, zaradi zaščite pa je pomembno cepljenja otrok, mladine in odraslih.

Ker se lahko dojenček, ki proti oslovskemu kašlju še ni bil cepljenje, okuži, svetujemo, da se nosečnice cepijo proti oslovskemu kašlju.  Če se nosečnica cepi, protitelesa, ki se po cepljenju tvorijo, preko posteljice vstopijo v otrokov krvni obtok in ga v prvih mesecih po rojstvu varujejo pred okužbo. Seveda pa cepljenje pred okužbo poleg dojenčka varuje tudi bodočo mamico.

Protitelesa začnejo skozi posteljico prehajati po 16. tednu nosečnosti, optimalen čas za cepljenje pa je čimprej po 24. tednu nosečnosti. Svetujemo, da se proti oslovskemu kašlju cepijo tudi družinski člani in svojci, ki bodo dojenčka obiskovali. Solidna zaščita po cepljenju proti oslovskemu kašlju nastane čez dva tedna.

Povsod po svetu nosečnice cepijo z mrtvim kombiniranim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju. Cepljenje je prav zaradi zaščite novorojenčkov proti oslovskemu kašlju priporočljivo v vsaki nosečnosti. Za cepljenje se lahko naročite v eni izmed ambulant Nacionalnega inštituta za javno zdravje; več informacij  je na spletni povezavi http://www.nijz.si/sl/ambulante.

Denga je virusna vročinska bolezen, ki se pojavlja predvsem v tropskih in subtropskih krajih. Pri odraslih praviloma poteka lažje, pri otrocih pa se lahko razvije težja oblika bolezni (t. i. denga hemoragična mrzlica ali denga šok sindrom).

Bolezen povzročajo štirje tipi virusa denge (DEN-1, DEN-2, DEN-3, DEN-4). Okužba z enim tipom ne zaščiti trajno pred okužbo z drugimi tipi.

Kako se denga prenaša?

Dengo prenašajo komarji Aedes aegypti. Komar lahko piči podnevi ali ponoči, pika skoraj ni čutiti. Možen je tudi prenos preko komarja A. albopictus, ki se pojavlja tudi v slovenskem priobalnem pasu, vendar dosedaj ne pomeni tveganja za prenos okužbe z dengo.

Slika 1: Pik komarja Aedes aegypti

Bolezen se ne prenaša neposredno z bolnega človeka na zdravo osebo.

Kako poteka bolezen?

Poznamo tri oblike bolezni:

1. Zvišana telesna temperatura, ki traja nekaj dni. Prisotni so lahko tudi znaki okužbe zgornjih dihal.

2. Klasičen potek denge, ki pomeni nenaden začetek bolezni, ko temperatura poraste nad 40ºC, pojavijo se glavobol, bolečine za očmi, bolečine v mišicah in kosteh, izpuščaj (ki ne zajame dlani ali podplatov), bolniki izgubijo tek, bruhajo, bezgavke se povečajo. Bolezen traja približno teden dni, okrevanje je dolgotrajno.

3. Denga šok sindrom ali denga hemoragična mrzlica, ki se pojavi predvsem pri otrocih, oz. pri odraslih, ki so v preteklosti že preboleli okužbo z virusom denge. Potek bolezni je na začetku blag, kljub temu da se temperatura hitro dvigne. Pojavijo se glavobol, izguba apetita, slabost, bruhanje, kašelj. Po nekaj dneh temperatura pade, stanje pa se poslabša. Bolnik postane nemiren, noge in roke so na otip hladne, telo in obraz pa  žareča. Pojavijo se drobne krvavitve zaradi počasnejšega strjevanja krvi. Dihanje je pospešeno, srčni utrip hiter, pojavijo se lahko tudi krvavitve iz prebavil. Po enodnevni krizi se stanje bolnikov, ki okrevajo, hitro popravi. Pri 5 do 40% otrok s šokom se bolezen konča smrtno, odvisno od časa pričetka in ustreznosti zdravljenja.

Slika 2: Izpuščaj pri bolniku z dengo

Kako poteka diagnostika denge?

Diagnoza se postavi na osnovi bolezenskih težav in znakov, potrdimo pa jo neposredno z dokazom virusa denge ali posredno z dokazom specifičnih protiteles proti virusu denge. Pri interpretaciji izvidov je potrebno upoštevati eventuelno preteklo okužbo s flavivirusi (klopni meningoencefalitis, rumena mrzlica, okužba z virusom Zahodnega Nila…).

Kako poteka zdravljenje?

Zdravljenje je podporno. Uporabljajo se zdravila za znižanje telesne temperature, vendar zaradi nevarnosti krvavitve ne salicilati (npr. Aspirin). Nujno je nadomeščanje tekočin. Po  potrebi se dajejo zdravila proti bolečinam, srbenju, kisik, pomirjevala in transfuzija krvi.

Kako se denga preprečuje?

Cepiva proti dengi ni. Pred piki komarjev se lahko zaščitimo s primerno obleko (svetla oblačila z dolgimi rokavi in hlačnicami) in uporabo mrež. Pomembna je pravilna in redna uporaba repelentov, ter zatiranje komarjev z insekticidi in sredstvi za zatiranje razmnoževanje komarjev. Komarji za razvoj potrebujejo stoječo vodo, zato je iz okolice potrebno odstraniti vse posode, zabojnike, gume in druge predmete, kjer se voda zadržuje. Razvoj komarjevih jajčec v vodi preprečuje tudi dodana sol.

Več informacij glede zaščite pred piki komarjev:
http://drustvo-bpnb.si/index.php/nae-zdravje-2/147-zaita-pred-pikiugrizi-insektov
Proti dengi se borijo tudi z gensko spremenjenimi komarji:
http://drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/221-v-braziliji-proti-dengi-z-gensko-spremenjenimi-komarji

Ali v Sloveniji spremljamo število obolelih za dengo?

V Sloveniji je prijava denge obvezna. V skladu z veljavno zakonodajo je potrebno pridobiti anamnestične podatke o poteku in kraju okužbe.

Kako pogosta je okužba z dengo v Sloveniji?

Denga je v Sloveniji redka in iz tujine vnešena bolezen. Avtohtone okužbe pri nas še nismo zabeležili, čeprav so o avtohtoni dengi poročali iz sosednje države Hrvaške. V desetletnem obdobju od 2001 do 2010 je bilo prijavljenih 29 posamičnih primerov denge, največ (8) v letu 2010. Vsi bolniki so se okužili v tujini in so ozdraveli brez posledic.

V Sloveniji je bil prvi izbruh denge pri osmih slovenskih gradbenih delavcih, ki so se okužili med delom v Mombaju v Indiji v avgustu in septembru 2011. Na delovnem mestu so bili izpostavljeni pikom komarjev in zelo slabim higienskim razmeram. Za dengo je zbolelo šest delavcev, okužba pa je bila dokazana pri vseh osmih delavcih. Vsi so ozdraveli brez posledic.

Razširjenost denge po svetu

Bolezen najdemo predvsem v tropskih in subtropskih predelih po celem svetu. O okužbah z virusom denge poročajo iz več kot 100 svetovnih držav. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je po svetu vsaj 50 milijonov okužb vsako leto, od tega jih je 1% zdravljenih v bolnišnici. Geografsko je denga razširjena podobno kot malarija, vendar je v nasprotju z njo prisotna tudi na naseljenem področju. Tveganje za okužbo z virusom denge je za potnike na endemskih področjih nizko.

Več aktualnih informacije glede izbruhov denge najdete na:
http://drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/218-denga-v-rilanki
www.cdc.gov/dengue/travelOutbreaks/index.html
http://www.who.int/topics/dengue/en/

Slika 3: Prikaz razširjenosti denge na zahodni hemisferi

Slika 4: Prikaz razširjenosti denge na vzhodni hemisferi

 
Več informacij:
http://www.who.int/denguenet
http://www.who.int/health_topics/dengue/en
http://www.paho.org/english/ad/dpc/cd/dengue.htm
http://www.searo.who.int/en/section10/section332/section1026.htm

Razvojni krog pasje trakulje

Ehinokokoza spada med zoonoze, kar pomeni, da se prenaša od živali na ljudi. Človek je vmesni gostitelj. Poleg človeka so vmesni gostitelji še ovce, koze, govedo, prašiči in druge rastlinojede živali.

V človeku se po zaužitju jajčec nadaljuje razvoj trakulje s  t.i. larvalno stopnjo, ko nastane mehurnjak ali hidadidna cista. Cista počasi raste, napolnjena je z bistro tekočino. Najpogosteje se cista razvije v jetrih, pljučih in trebušni votlini. Od lokacije ciste so odvisne bolezenske težave, ki jih ima okužen človek.  Cista pritiska na tkiva, v katerih raste, če poči, lahko pride do anafilaktičnega šoka.

Slika hidadidne ciste

Hidadidna cista po drugi strani lahko ostane neopažena, saj se diagnosticirajo le tiste, ki povzročajo bolezenske težave oziroma so odkrite naključno ob različnih preiskavah.

Tveganje za okužbo z jajčeci predstavljajo predvsem psi, če požrejo trupla vmesnih živalskih gostiteljev. Pes nato s svojimi iztrebki onesnaži npr. surovo zelenjavo, vodo, jajčeca pridejo tudi na dlako, ko se pes liže po zadnjiku in nato po kožuhu. Človek se najpogoste okuži ob božanju psa in ko mu pes poliže roko.

Zdravljenje pri ljudeh, pri katerih odkrijejo hidadidno cisto, je operativno. Pomembno je zdravljenje okuženih psov z različnimi zdravili proti trakuljavosti.

V Sloveniji je ehinokokoza pri ljudeh redka bolezen.

OKUŽBA S PODANČICO-ENTEROBIOZA

 
Podančica je najpogostejša glista, ki povzroča okužbo pri ljudeh in je razširjena po vsem svetu. Živi izključno v človeku, pogostejša je pri otrocih. Gliste so belkaste barve, običajno v okolici zadnjične odprtine ali pa v iztrebku okužene osebe vidimo (če jih seveda opazimo) samice, ki so daljše od samcev in merijo od 8 do 13 mm. Vidimo jih kot kratke bele nitke, ki se gibljejo.

Gliste živijo v spodnjem delu tankega črevesa in v debelem črevesu. Samica običajno skozi zadnjično odprtino potuje v toplo in vlažno okolje zadnjičnih gub, kjer izleže okoli 15.000 jajčec, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Njeno potovanje povzroča značilno srbenje; prav tako lepljiv ovoj, ki jajčeca obdaja, draži kožo. Ko samica izleže jajčeca, običajno pogine. Ker so jajčeca lepljiva, jih okužena oseba preko prstov zanese na različne predmete. Ker zadnjična odprtina srbi, se otrok po njej praska, jajčeca se prilepijo na prste, pod nohte, od koder lahko hitro pridejo nazaj v usta že okuženega (avtoinfekcija-samookužba) oziroma jih okuženi zanese na predmete, s katerimi prihaja v stik (npr. igrače, miza, kljuke itd). Mogoča je tudi retroinfekcija, kar pomeni potovanje ličink iz zadnjičnih gub skozi zadnjik nazaj v debelo črevo. Razvoj podančic traja od 15 do 40 dni, živijo pa okoli 2 meseca. Jajčeca v zunanjem okolju lahko preživijo  tudi tedne, uničijo jih sušenje in sončna svetloba.

Bolezenske težave

Če je glist malo, običajno ne povzročajo nobenih težav. Znaki so poleg hudega srbenja okoli zadnjika, ki je najbolj izrazito ponoči, bolečine v trebuhu, neredna prebava, nespečnost, nemiren spanec, slabost, hujšanje. Pri deklicah lahko glista potuje iz zadnjičnih gub v nožnico in povzroči vnetje. Sicer zaradi srbenja lahko pride do poškodbe kože in sluznice, zato so možne naknadne bakterijske okužbe.

Diagnoza

Če so vidne odrasle gliste, je diagnoza jasna. V nasprotnem primeru jajčeca dokažemo z mikroskopsko preiskavo. Ob sumu na glistavost pritisnemo samolepilni trak na zadnjično odprtino, prilepimo na objektno stekelce, sledi pregled pod mikroskopom.

Zdravljenje

Glistavost zdravimo z zdravili, ki jih predpiše zdravnik. Ob tem je potrebno poudariti, da brez izvajanja higienskih ukrepov ne bomo uspešni (umivanje rok, striženje nohtov, pranje posteljnine pri visokih temperaturah, pranje igrač, čiščenje, tuširanje oziroma umivanje zadnjične odprtine). Pri otroku je pomembno, da čim bolj preprečimo praskanje okoli zadnjika. Pomagamo si tako, da otroka oblečemo pred spanjem v oblačila, preko katerih ne bo dosegel ritke.

OKUŽBA Z NAVADNO ČLOVEŠKO GLISTO-ASKARIOZA

Odrasla glista je rjave barve, samica je večja od samca, dolga je približno od 25 do 30 cm, široka nekaj milimetrov, samec je za četrtino manjši od samice. Samica leže jajčeca v tankem črevesu, Jajčeca imajo močno ovojnico, ki jim omogoča preživetje v zunanjem okolju tudi več let (npr. v vlažni zemlji). Uniči jih visoka temperatura in izsuševanje. Iz jajčec se preko razvojnih stopenj štirih ličink, ki s krvjo potujejo iz črevesa v jetra, srce in pljuča ter ponovno nazaj v tanko črevo, razvijejo odrasle gliste. Odrasla glista živi do 12 mesecev, na dan samica izleže približno 200.000 jajčec.

Bolezenske težave

Če je glist malo, po navadi ni težav. Odrasle gliste dražijo črevo, najhujši zaplet je zapora črevesja zaradi številnih glist (ileus). Zaradi potovanja v slepič lahko pride do vnetja. V času potovanja in dozorevanja ličink lahko pride do vnetij v pljučih in osrčniku. Zaradi številnih glist lahko človek hujša in je slabokrven (anemičen).

Diagnoza

Če so vidne odrasle gliste, je diagnoza jasna, sicer so potrebne mikroskopske preiskave iztrebkov za odkrivanje jajčec.

Zdravljenje

Glistavost zdravimo z zdravili, ki jih predpiše zdravnik. Izredno pomembna je osebna higiena ter urejena sanitarna infrastruktura.

Okužba z virusom gripe lahko poteka brez bolezenskih znakov-asimptomatsko oziroma kot blaga okužba zgornjih dihal ali pa kot pljučnica. Za gripo lahko zboli vsak, tako otroci kot odrasli. Res pa je, da se obolevnost in smrtnost s starostjo in prisotnostjo drugih kroničnih bolezni večata.

Za tipičen potek gripe je značilen nenaden začetek z vročino nad 38oC, bolečinami v mišicah, bolečim žrelom, suhim kašljem in splošno utrujenostjo. Včasih, posebno pri otrocih, je lahko prisotna slabost, bruhanje z drisko, ki pa običajno ni izrazita. Okužba z virusom gripe lahko povzroča tudi druge klinične slike, ki so značilne za okužbo zgornjih ali spodnjih dihal. Pri ogroženih bolnikih (nosečnicah, bolnikih s presnovnimi motnjami, kroničnih ledvičnih bolnikih in bolnikih s kroničnimi srčno-žilnimi boleznimi) je klinični potek hujši: temperature je dolgotrajnejša, bolniki so močno prizadeti, kašelj je vse hujši, pojavijo se klinični znaki pljučnice, okrevanje je daljše. Starejši ljudje so dolgo utrujeni, kašljajo, izkašljujejo obilo gnojnega izmečka.

Gripa običajno traja 1-2 tedna in se konča brez posledic. Pri nekaterih, zlasti starejših osebah in kroničnih bolnikih, pa se lahko razvijejo resne in življensko ogrožujoče komplikacije, kot je pljučnica, ki jo lahko povzroči sam virus gripe ali pa je posledica naknadne bakterijske okužbe. Prav tako se kot posledica okužbe z virusom gripe lahko poslabša osnovna bolezen. Poleg naraščanja bolnikov s pljučnicami se v času intenzivnega pojavljanja gripe poveča sprejem bolnikov na bolnišnično zdravljenje zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), astmatičnega bronhitisa ali srčnega popuščanja.

Primarna virusna pljučnica se lahko pojavi pri zdravih mladih ljudeh, pogosteje pa pri osebah s srčnimi okvarami. Značilno za pljučnico, ki jo povzroča virus influence je, da splošni znaki gripe ne izzvenijo, stanje bolnika se slabša, telesna temperature ostaja visoka, pojavijo se težave z dihanjem.

Bakterijska pljučnica se kot posledica sekundarne bakterijske okužbe navadno pojavi nekaj dni po koncu akutnih znakov gripe. Telesna temperature ponovno naraste. Bolniki kašljajo, izpljunek je gnojen. Najpogostejši povzročitelji so streptokok, stafilokok, hemofilus. Drugi zapleti, ki se pojavijo na dihalih, so še krup, poslabšanje kronične obstruktivne pljučne bolezni in astmatični napad.

Pljučni zapleti nastopijo v povprečju pri okoli 10% bolnikov z gripo, pri starejših so pogostejši.  Smrtnost pri gripi je približno 1-odstotna. Ogroženi so starejši, kronični pljučni srčni in ledvični  bolniki, diabetiki, bolniki z rakom, dojenčki in nosečnice.

Akutni virusni bronhitis je okužba sapnika in manjši dihalnih poti. Navadno je bronhitis pridružen vnetju zgornjih dihalnih poti. Bronhitis v 90% povzročajo virusi, redko bakterije. Vneta sluznica izloča obilo sluzi, dihanje je oteženo. Vodilni znak je suh, dražeč kašelj, ki dolgo traja. Pri polovici bolnikov traja 2 tedna, lahko pa tudi 6 do 8 tednov. Kašelj je sprva suh, nato se pojavi gnojen izpljunek, bolečine za prsnico in povišana telesna temperatura. Bolezen ima hujši potek pri kadilcih in v okoljih z onesnaženim zrakom.

Bakterijsko pljučnico zdravimo z antibiotiki, za zdravljenje virusnih okužb, tako plJučnice kot bronhitisa, pa ni etiološkega zdravila; uporabljajo se lahko protivirusna zdravila, skrbimo za ustrezno hidracijo, uporabljamo sredstva za zniževanje telesne temperature, sredstva proti kašlju pred spanjem, svetujemo počitek. Po potrebi se uporabljajo beta2-adrenergični bronhodilatatorji.

Bolezenski znaki se pojavijo v 15-50 dneh po okužbi. Zanimivo je, da so bolezenski znaki in resnost bolezni odvisni od starosti okužene osebe. Če se z virusom okužijo odrasle osebe, bolezen poteka pri večini v izraženi obliki s pojavom zlatenice, pri starejših od 50 let se bolezen v približno 2% konča tudi smrtno. Pri nekaterih bolezen traja samo nekaj tednov, pri manjšini pa se težave zaradi vnetja jeter vlečejo tudi do enega leta.

Za razliko od odraslih pa otroci v velikem odstotku preživijo okužbo v blagi obliki, tudi brez zlatenice. Kljub temu da sami nimajo težav, pa izločajo viruse v blatu in na ta način povzročijo širjenje okužbe med ljudi v svoji okolici. Okužene osebe namreč izločajo viruse hepatitisa A z blatom že 10 dni pred pojavom bolezenskih znakov, ko same nimajo še nobenih zdravstvenih težav, in nato še nekaj dni po pojavu zlatenice. Virusi se lahko ob slabši higieni od okužene osebe zanesejo na hrano, v primeru neustreznih sanitarno higienskih razmer pa se lahko virusi znajdejo tudi v pitni vodi.

Z virusom hepatitisa A se lahko okužimo ob neposrednem stiku z okuženo osebo ter z zaužitjem onesnažene hrane ali vode. Tvegane za okužbo so lahko tudi surove ali premalo termično obdelane školjke, ki koncentrirajo viruse, ko se v morja stekajo okužene odplake. Več na http://drustvo-bpnb.si/index.php/nae-zdravje-2/90-tveganje-za-hepatitis-a-na-potovanju.