O njih ne vemo prav veliko. Ponavadi se prvič pojavijo v puberteti in, kot v večini obolenj, gre za družinsko nagnjenost do aft. Bolezen ni niti nevarna niti huda, je pa predvsem nadležna.

V dotiku s kisom, limono, pekočimi začimbami in kruhovimi drobtinami se razjede močno razbolijo. Bolečino pa povečajo tudi vroče jedi. V glavnem minejo težave v 10 do 14 dneh brez zdravljenja. Te afte niso nalezljive.

Razlogi za nastanek aft so različni. Glede vzrokov obolenja strokovnjaki nimajo enotnega stališča. Nekateri menijo, da ne gre ne za bakterijsko in ne virusno okužbo, ampak neke vrste alergične reakcije na oreščke, citruse, paradižnik, barvila v živilih, gluten ali amalgam. Verjetno imajo bolj prav tisti, ki menijo, da gre za reakcijo na stres in zmanjšano imunsko odpornost organizma zaradi infekcijskih in kroničnih bolezni. To dokazuje tudi pogosto pojavljanje aft pri pacientih z oslabljenim imunskim sistemom.

Afte, strokovno jim rečemo ulcerozni stomatitis, lahko povzročijo tudi nekatera redka zdravila.

Z zdravljenjem bolj ali manj uspešno ublažimo bolečine, skrajšamo trajanje obolenja, preprečimo ponovitev obolenja (recidiv). Lokalni anestetiki ublažijo bolečine predvsem v akutni fazi, ne skrajšajo pa časa celjenja. Enako velja za antiseptike. Uporabljamo jih za zmanjšanje števila klic v ustni sluznici. Pri močnejših vnetnih spremembah je primerna dodatna uporaba kortikosteroidnih pripravkov. Uporaba teh učinkovin pa je omejena na predpis zdravnika oz. zobozdravnika.

Herpetični gingivostomatitis

Herpes simplex je zelo razširjena virusna infekcija. Značilne spremembe so mehurčki na omejenem delu kože ali sluznic. Večina okužb s virusom, ki povzroča ustne infekcije, nastane v prvih petih letih življenja (do 50% otrok je prekuženih).

Vir okužbe so bolniki ali pa osebe s tiho infekcijo. Okužba se širi s tesnim stikom, poljubljanjem, redkeje preko predmetov. Po okužbi virus ostane v možganih praktično vse življenje. Če se iz različnih vzrokov poruši celična imunost (stres, bolezen, menstruacija, fizični in psihični napori), pride virus po živcih v kožo ali sluznico in povzroča ponovitev obolenja.

Najpogostejša primarna okužba z virusom herpesa simpleksa je aftozni gingivostomatitis-vnetje dlesni. Največ primerov je v starosti 4 let. Bolezen se prične z vročino, izgubo apetita, slinjenjem. V ustni votlini se pojavijo številne afte, ki rade zakrvavijo in se združujejo v mehurčke, podobno kot se to zgodi pri herpesu. Sluznica je vneta, spremlja jo močno slinjenje. Potek bolezni spremlja splošna prizadetost.

BMJ poroča o ugotovitvah Briana Deera, ki je dokazal ogromen razkorak med podatki o zdravstvenem stanju 12-tih otrok, ki jih v objavljenem članku opisuje Wakefield in dejanskim zdravstvenim stanjem teh otrok. Deer je pridobil originalne zdravstvene zapise, ki so se pojavili v javnosti lansko leto. Pokazalo se je, da navedbe v članku iz leta 1998 niso resnične, temveč je šlo za prevaro. Prav tako je Deer je dokazal prevaro z opravljenimi intervjuji staršev otrok, ki so bili zajeti v raziskavi leta 1998. Preveril je dokaze o zdravstvenem stanju otrok pred in po cepljenju, ter pri tem zopet potrdil ogromno razliko med navedbami Wakefielda in dejanskim stanjem. V Lancetu je bilo na primer objavljeno, da je imelo 11 od 12-ih opazovanih otrok »nespecifični kolitis«, vendar pa je Deer potrdil, da se je le-ta pojavil le pri treh otrocih. Še več, Wakefield in kolegi so objavili, da je pričelo 8 otrok po cepljenju proti OMR kazati znake podobne avtizmu ali gastrointestinalne simptome, medtem ko je iz zdravstvenih zapisov razvidno, da je bilo to res le pri dveh otrocih. Za ostale navedbe v članku iz leta 1998 se je pokazalo, da so bili simptomi prisotni že pred cepljenjem ali pa so se razvili mesece po cepljenju.

The Lancet je formalno umaknil Wakefieldov članek 2.2.2010, skoraj leto kasneje po večih objavah Deera v Times of London, kjer je obtožil Wakefielda ponaverjanja podatkov. Andrew Wakefield je obtožen prevare, ki jo primerjajo s prevaro, v kateri so človeško kost, ki je manjkala v rekonstrukciji skeleta modernega človeka, nadomestili z opičjo. Prevara je bila ugotovljena šele desetletja kasneje. Prav tako je še vedno čutiti posledice prevare Andrewa Wakefielda in sodelavcev, saj še danes mnogi starši po svetu zavračajo cepljenje svojih otrok zaradi strahu pred pojavom avtizma. Številne študije so to povezavo ovrgle.

Najnovejša raziskava v The Journal of Neuroscience poroča, da so znanstveniki pri ljudeh z avtizmom prepoznali gensko mutacijo, zaradi katere je sporazumevanje med možganskimi celicami zmanjšano na približno desetino običajne. Gre za mutacijo proteina, ki možganskim celicam pomaga pri prenosu podatkov po živčnih poteh, ki jih imenujemo sinapse. S tem se odpirajo nove možnosti za zdravljenje avtizma, vendar je do tega še dolga pot, katere cilj je doseči, da bo protein znova normalno deloval.

Motnje avtističnega spektra se pojavljajo pri 1% otrok, ponekod še pogosteje, saj je diagnosticiranje vse boljše.  Kljub temu, da številne znanstvene raziskave niso dokazale nobene povezave med cepljenje in avtizmom, nasprotniki cepljenja vedno znova in znova poudarjajo, da je avtizem posledica cepljenja.
Več o tem je dostopno na spletni strani http://skeptik.si/

Oslovski kašelj je bolezen, ki ima dolg potek, saj traja več tednov. Na začetku se pojavijo težave, ki so podobne navadnemu prehladu s kašljanjem, izcedkom iz nosu, vročina ni nujno prisotna, zato se bolezen v tem obdobju pogosto spregleda. Sledi obdobje značilnih napadov suhega, dražečega kašlja, ki včasih spominja na riganje oslov; zaradi tega je bolezen poimenovana oslovski kašelj. Med kašljem bolnik težko vdihne in hlasta za zrakom, lahko tudi pomodri.  Pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev, lahko bolezen poteka neznačilno, saj se kašelj ne pojavi, ampak pride do motenj dihanja. Pri dojenčkih so pogosti resni zapleti, poleg že omenjenih motenj dihanja pogosto pride do pljučnice, prizadetosti možganov ali celo smrti.

Tako kot drugje po svetu tudi pri nas beležimo bolnike z oslovskim kašljem, tako med dojenčki, otroci in odraslimi. Preboleli oslovski kašelj ne zapušča doživljenjske imunosti, zaradi zaščite pa je pomembno cepljenja otrok, mladine in odraslih.

Ker se lahko dojenček, ki proti oslovskemu kašlju še ni bil cepljenje, okuži, svetujemo, da se nosečnice cepijo proti oslovskemu kašlju.  Če se nosečnica cepi, protitelesa, ki se po cepljenju tvorijo, preko posteljice vstopijo v otrokov krvni obtok in ga v prvih mesecih po rojstvu varujejo pred okužbo. Seveda pa cepljenje pred okužbo poleg dojenčka varuje tudi bodočo mamico.

Protitelesa začnejo skozi posteljico prehajati po 16. tednu nosečnosti, optimalen čas za cepljenje pa je čimprej po 24. tednu nosečnosti. Svetujemo, da se proti oslovskemu kašlju cepijo tudi družinski člani in svojci, ki bodo dojenčka obiskovali. Solidna zaščita po cepljenju proti oslovskemu kašlju nastane čez dva tedna.

Povsod po svetu nosečnice cepijo z mrtvim kombiniranim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju. Cepljenje je prav zaradi zaščite novorojenčkov proti oslovskemu kašlju priporočljivo v vsaki nosečnosti. Za cepljenje se lahko naročite v eni izmed ambulant Nacionalnega inštituta za javno zdravje; več informacij  je na spletni povezavi http://www.nijz.si/sl/ambulante.

Glodalci, ki so najbolj razširjeni v mestnem okolju v Sloveniji so norveška podgana, črna ali strešna podgana in navadna miš. Glodalci imajo neverjetno sposobnost prilagajanja različnim okoljem, njihove velike sposobnosti za razmnoževanje in naravna inteligenca pa so jim omogočili, da so postali najštevilčnejši sesalci na Zemlji.

Razmnoževanje glodalcev je zelo hitro. Zdrava podganja samica ima mladiče petkrat na leto, vsakič jih skoti 8-12. Mladiči dosežejo spolno zrelost v 8-12 tednih. Teoretični ima lahko en podganji par v svojem življenju nekaj tisoč potomcev.

Podgane so inteligentne in družabne živali. Živijo v kolonijah, v katerih je več sto podgan. Znajo skakati, plezati in plavati. Pogosto živijo v bližini vode, ob kanalih in v kanalizaciji. V stanovanja lahko iz kanalizacije pridejo tudi skozi straniščno školjko.

Živijo v naših domovih, delovnih mestih, restavracijah, bolnišnicah, šolah. V stanovanjih gnezdijo v omarah, kuhinjah, shrambah. Gnezdijo tudi v sistemih za prezračevanje in se po ceveh selijo iz prostora v prostor. Tako lahko različna mesta onesnažijo s svojimi iztrebki in urinom.

Zakaj so glodalci nevarni?

Glodalci so nevarni, ker prenašajo povzročitelje različnih nalezljivih bolezni in ker povzročajo ogromno gospodarsko škodo.

Podgane uničujejo in kontaminirajo hrano, poškodujejo zgradbe, električne kable, plinsko in drugo napeljavo. S hrano, ki jo glodalci uničijo, bi lahko na leto prehranili 100 miljonov ljudi.

Glodalci prenašajo številne zunanje parazite (pršice, bolhe, klope in uši). Podganja bolha prenaša bakterijo, ki pri človeku povzroči kugo, bolhe in uši pa prenašajo bakterijo, ki povzroča tifus. Sami glodalci lahko prav tako prenašajo povzročitelje različnih nalezljivih bolezni, saj ti povzročitelji živijo v njihovem telesu in jih glodalci v okolico izločajo z urinom in iztrebki.

Ukrepi za zatiranje glodalcev

1. Razmnoževanje glodalcev lahko močno omejimo s tem, da skrbimo za čistočo. Veliko lahko v borbi proti glodalcem storimo s tem, da pospravimo predmete in ostanke hrane in ne puščamo stvari ležati po kleteh, garažah in ostalih "priročnih" skladiščih.
2. Nastavljanje zastrupljenih vab

Ker so glodalci za človeka zelo nevarni, se človek že od nekdaj proti njim bori na različne načine. Za strokovno in popolno uničevanje glodalcev skrbijo ustrezno usposobljeni delavci.

Danes so za uničevanje glodalcev na voljo številni strupi. Mnogo izmed njih je za glodalce tako strupenih, da žival pogine po enkratnem zaužitju vabe. Pogin, do katerega pride čez nekaj dni, je zelo podoben naravnemu poginu, tako da se ostali pripadniki skupine ne ustrašijo vabe, ampak jo še naprej uživajo.

Pri odstranjevanje poginulih glodalcev je potrebno uporabljati zaščitne rokavice in trupla zakopati, da jih ne bi zaužile druge živali.

Znaki zastrupitve z vabami in nudenje prve pomoči

Znaki zastrupitve so utrujenost, apatija, v težjih primerih se lahko pojavijo krvavitve. Če pride do zaužitja strupa, je takoj potrebno izzvati bruhanje in zastrupljenca napotiti k zdravniku, ki bo nadaljeval zdravljenje.

Grafični prikaz rezultatov

Vino je naša avtohtona droga. Obstajajo ljudski prazniki, ki so posvečeni tej drogi. Vino je pomemben izvozni artikel slovenskega gospodarstva in ima tudi pomembno vlogo v slovenski kulturi.

Ob tem prepogosto pozabljamo, koliko družin je razdrtih in koliko otrok ostaja prizadetih zaradi sporov med staršema, ki jim botruje pijanost. Ocenjujemo, da letno umre zaradi posledic uživanja alkohola okoli 800 Slovencev.

Tobak se je razširil po naših krajih že v srednjem veku. V določenem obdobju je kajenje določalo družbeni status posameznika. Danes ocenjujemo, da tobak letno zahteva 1000 življenj. Tobak poleg hudih bolezni, raka, povzroča tudi odvisnost, s katero se bori sleherni kadilec, ko želi prenehati s kajenjem. 

Prava kava je droga, vendar se odvisnosti od nje mnogi ne zavedajo, saj je pitje kave nekaj samoumevnega in že skoraj družabna obveza. Pa vendar se kaže abstinenčni sindrom vsako jutro, ko smo po neprespani noči še utrujeni do trenutka, ko okusimo prve požirke kave.

V sodobnem svetu se vse bolj povečuje uživanje raznih zdravil, ki vplivajo na človekovo počutje in doživljanje. Takšne tablete so tudi apaurini, ki jih na leto v Sloveniji pojemo preko12 milijonov.

Vse te droge, razen tablet, so danes pri nas  legalizirane, čeprav so v preteklosti in še danes marsikje v svetu, za njihovo uživanje bile oz. so še predpisane hude kazni. Učinki posameznih drog se med seboj razlikujejo, vendar pa imajo droge nekaj skupnega in zato jih ljudje tudi uživajo; to so: pomirjevalni učinek, omama, poživitev, opoj.

Razvrednotenje splošnih človeških vrednot pa prispeva še dodatne dimenzije , ki samo poglabljajo problem in dajejo ugodne pogoje za iskanje opoja.

Gnojni meningitis je akutna smrtno nevarna bolezen. Povzročitelji so številne bakterije, ki vdrejo v možganske opne, vendar pa 95% gnojnih meningitisov povzročajo meningokoki, pneumokoki in hemofilus influence tip b (Hib). Pri novorojenčkih in dojenčkih do 2. meseca starosti so najpogostejši povzročitelji gnojnega meningitisa B streptokoki, Echerichia coli, Listeria monocytogenes, enterokoki in gram negativni enterični bacili. Staphylococcus aureus povzroča meningitis zlasti po operativnih posegih na možganih, po poškodbi glave in ob stafilokokni sepsi. Podobno je pri meningitisu, ki ga povzroča Pseudomonas aeruginosa. Pri bolnikih, ki imajo okvarjen imunski sistem pa so povzročitelji lahko tudi druge bakterije.

REZERVOAR

Izvor okužbe je človek (bolnik ali prenašalec-bacilonosec).

PRENOS BOLEZNI

Prenos bolezni je kapljičen, aerogen, posreden ali neposreden. Bakterije se sproščajo v zrak ob govorjenju, kašljanju, kihanju; ob tem lahko pride do neposredne okužbe oziroma do vnosa bakterij  v telo preko okuženih predmetov.

EPIDEMIOLOGIJA

Gnojni meningitisi se po svetu pojavljajo posamično, meningokokni meningitis pa se občasno pojavlja tudi epidemično.

Hib je najpogostejši povzročitelj gnojnega meningitisa pri otrocih v starosti od 1 meseca do 2 let. Največ obolenj je v jesenskih in zimskih mesecih. Pri 80% otrok in odraslih najdemo  bakterijo v žrelu in nosno-žrelnem prostoru v določenih časovnih obdobjih, vendar se bacilonoštvo pri zdravih odraslih osebah pojavlja le pri 3 do 5% oseb. Uporaba cepiva proti Hib je bistveno znižala pojavljanje invazivnih Hib okužb v zahodni Evropi in ZDA. Tudi v Sloveniji od leta 2000 poteka obvezno cepljenje otrok proti hemofilusnemu meningitisu; do tega časa je bilo v Sloveniji  povprečno prijavljenih 10 primerov Hib meningitisa na leto, po uvedbi cepljenja pa zabeležimo en do dva primera letno.

Meningokokni meningitisi se pojavljajo posamično in v obliki epidemij. V zadnjih letih so se pojavljale epidemije v Braziliji, državah nekdanje Sovjetske zveze, na Norveškem, v Belgiji, na Novi Zelandiji in v Veliki Britaniji. Na nekaterih območjih Kitajske, na Srednjem vzhodu, v Južni Ameriki, predvsem pa v subsaharski Afriki, se pojavljajo na vsakih 10 let velike epidemije. Na območjih, kjer se je meningokokni meningitis pojavljal epidemično, je bilo v zadnjih letih največ obolenj v starostni skupini od 5 do 19 let., sicer pa obolevajo predvsem otroci od 1. do 4. leta starosti. V Sloveniji na leto zabeležimo v povprečju 14 bolnikov; bolezen se pojavlja najpogosteje v zimskih in spomladanskih mesecih.

Meningokokno bacilonoštvo so ugotovili pri 1 do 15% zdravih oseb. Bacilonoštvo je lahko kronično, občasno ali prehodno.

Pneumokoki so najpogostejši povzročitelji gnojnega meningitisa pri odraslih. V državah, kjer je obvezno cepljenje proti Hib, postaja pnevmokok vse pomembnejši povzročitelj gnojnega meningitisa pri otrocih. Nosno-žrelno bacilonoštvo za pnevmokok ugotavljajo v različnih odstotkih. Med otroki je bacilonoscev bistveno več kot med odraslimi.

V večini okolij moški manj verjetno iščejo pomoč zdravnika, kadar jo potrebujejo, kot ženske. Moški se bolj verjetno tvegano vedejo, na primer popivajo, uporabljajo nedovoljene droge ali prehitro vozijo, kar predstavlja tveganje za njihovo zdravje.

S spolno prenosljivimi okužbami se v svetu letno okuži preko 330 milijonov ljudi. Medtem ko so ženske zaradi resnih zapletov po spolno prenosljivih okužbah, na primer neplodnosti in raku materničnega vratu, bolj prizadete, so okužbe pri moških pomemben člen v verigi prenašanja. Oseba z nezdravljeno spolno prenosljivo okužbo, ki je sočasno okužena tudi s HIV, prenese okužbo na druge z nezaščitenimi spolnimi odnosi s 6- do 10-krat večjo verjetnostjo, če pa je neokužena, se s 6- do 10-krat večjo verjetnostjo okuži. Tveganje se poviša na 10- do 300-krat v primeru prisotnosti genitalnih razjed pri sifilisu, mehkemu čankarju ali genitalnemu herpesu. Čeprav večino spolno prenosljivih okužb enostavno ozdravimo z antibiotiki, se mnogi okuženi moški ne zdravijo, odlašajo z zdravljenjem ali pa uporabljajo domača zdravila. V nekaterih okoljih so te bolezni tabu, nekaj, kar dobijo le “umazani” ali predstavniki “nižjega sloja”. V drugih okoljih pa spolno prenosljive bolezni dojemajo kot “častni trak” in dokaz spolne zmage.

2. Moški se s svojim vedenjem bolj izpostavljajo tveganju za okužbo s HIV.

Čeprav je okužba s HIV med ženskami vse pogostejša, okuženi moški, vključno z odraščajočimi fanti, še vedno predstavljajo večino v svetu okuženih s HIV oziroma živečih z aidsom. Moški se v mnogih okoljih manj posvečajo svojemu spolnemu zdravju in varnosti kot ženske. Moški pogosteje pijejo alkohol in uporabljajo druge droge kot ženske, kar jih vodi v nevarno spolnost in zvišuje tveganje prenašanja okužbe s HIV. Moški tudi pogosteje injicirajo nedovoljene droge in s tem tvegajo okužbo z iglami in brizgami, kontaminiranimi s HIV.

Uporaba drog in drugih psihoaktivnih snovi je neposredno povezana s prenašanjem okužb s HIV. Injiciranje nedovoljenih drog je povezano z več kot 5% okužb s HIV v svetu. Uporaba rekreativnih drog, vključno z alkoholom, je tudi povezana z nevarno spolno aktivnostjo, ki ji lahko sledi okužba s HIV. Moški na splošno pogosteje uporabljajo droge in druge psihoaktivne snovi kot ženske. 

Od oseb na svetu, ki injicirajo nedovoljene droge, je štiri petine moških. Za razliko od žensk imajo moški injicirajoči uživalci nedovoljenih drog pogosteje spolne partnerke, ki ne injicirajo drog. Moški tudi pogosteje kot ženske souporabljajo igle in so običajno prvi, ki uporabijo skupen pribor.

3. Moški s svojim vedenjem ženske izpostavljajo okužbi s HIV.

V povprečju  imajo moški več spolnih partnerk kot ženske spolnih partnerjev.

Koliko partnerjev?

Leta 1995 so raziskave, ki jih je v osemnajstih državah koordinirala Svetovna zdravstvena organizacija, pokazale, da so prav v vseh državah moški poročali o večjem številu spolnih partnerjev kot ženske. Kaže, da to velja za vse kulture. Raziskava v Kostariki je pokazala, da 99% žensk ni imelo več kot 5 spolnih partnerjev v življenju, medtem ko je 55% moških trdilo, da so imeli v življenju 6 ali več spolnih partnerk. V Veliki Britaniji je 24% moških poročalo, da so v življenju imeli že 10 ali več spolnih partnerk, medtem ko je toliko partnerjev imelo le 7% žensk.

Velika večina žensk, več kot 90%, navaja, da so bile v preteklem letu zveste le enemu partnerju ali pa da niso imele spolnega partnerja. Tudi za večino moških velja podobno, le da gre za precej nižji delež, blizu 70%.  Ker imajo moški v povprečju več spolnih partnerk in ker je prenos okužbe z okuženega moškega na žensko dvakrat bolj verjeten kot prenos okužbe z ženske na moškega, imajo moški več možnosti, da se sami okužijo s HIV in da okužbo prenesejo tudi naprej. Tako naj bi okužen moški v svojem življenju v povprečju okužil več partnerk kot okužena ženska. 

Okužba s HIV se tudi laže prenese z moškega na žensko kot obratno. Poleg tega s HIV okuženi uživalci drog, ki so večinoma moški, virus lahko prenesejo ne le na svoje partnerje pri uživanju drog pač pa tudi na svoje spolne partnerke in partnerje. Zato s HIV okužen moški verjetno v življenju okuži več ljudi kot okužena ženska. 

4. Nezaščiteni spolni odnosi med moškimi ogrožajo tako moške kot ženske.

Večina spolnosti med moškimi je prikrita. Rezultati raziskav po vsem svetu kažejo, da tudi do šestina moških poroča o tem, da so imeli spolne odnose z drugim moškim. Mnogi moški, ki imajo moške spolne partnerje, imajo spolne odnose tudi z ženskami, svojimi ženami ali drugimi partnerkami, stalnimi ali občasnimi. Zaradi sovražnosti in napačnega gledanja na spolnost med moškimi, številne države niso razvile ustreznih preventivnih ukrepov.

Raziskave po vsem svetu potrjujejo, da ima mnogo fantov in moških spolne odnose z drugimi fanti ali moškimi.

V mnogih predelih sveta so moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), tarča predsodkov in diskriminacije, celo sodnega pregona. Ta socialna stigmatiziranost mnogim moškim in fantom preprečuje priznati, da so izpostavljeni tveganju okužbe s HIV pri spolnih odnosih z drugimi moškimi. To preprečuje tudi razvoj preventivnih kampanj za to skupino. Za MSM-je (po »starem« homoseksualci), so negativna socialna stališča pogosto stresna. Avstralska raziskava je odkrila, da je samomor poskusilo narediti približno 28% mladih moških, ki so imeli raje spolne odnose z moškimi, v primerjavi z 8% mladih heteroseksualnih moških.

Analni spolni odnos je pogosto sestavni del spolnih odnosov med moškimi. Po rezultatih raziskav v različnih okoljih naj bi ga uporabljalo od 30 do 80% moških.

Načini preprečevanja spolnega prenosa okužb s HIV med moškimi in njihovimi partnerkami so: abstinenca, vzajemna zvestoba, spolnost, ki ne vključuje vaginalne in analne penetracije, in uporaba kondomov.

5. Moški morajo posvetiti več pozornosti aidsu, ki lahko prizadene družino.

Očete in bodoče očete moramo vzpodbuditi k razmišljanju o vplivu, ki ga lahko ima njihovo spolno vedenje na njihove partnerke in otroke, vključno z možnostjo vnosa okužbe s HIV v družino in zapuščanjem osirotelih otrok. Moški morajo prevzeti tudi večjo vlogo pri skrbi za družinske člane, okužene s HIV ali zbolele z aidsom.

Raziskave po vsem svetu so tudi pokazale, da moški manj sodelujejo pri oskrbi otrok kot ženske. Delno je to zaradi tega, ker so bolj verjetno zaposleni zdoma, in delno zaradi tega, ker niso niti vzgojeni niti vzpodbujani, da bi skrbeli za bolne. To se tudi odraža v epidemiji aidsa.

Ni pa ITM , razen pri ekstremnih vrednostih, kazalec »idealne« teže, saj imajo ljudje v zelo dobri telesni kondiciji zaradi mišične mase pogosto visok indeks ITM. V tem primeru nam več o (ne)primerni telesni teži pove debelina kožnih gub, s katerimi merimo delež telesne maščobe.

Orientacijske vrednosti ITM so v Tabeli.

http://www.youtube.com/watch_popup?v=wq1nHjIc1B4&vq=large