Cepiva in cepljenje

(NE)VARNOST CEPLJENJA

2012-01-07T14:16:52Z

Alenka Trop Skaza, Lucija Beškovnik

Uvod

Nalezljive bolezni ogrožajo zdravje prebivalcev vseh starostnih skupin. Cepljenje je najpomembnejši javnozdravstveni ukrep; zaradi njega so bile v svetovnem merilu izkoreninjene črne koze in se številne nalezljive bolezni pojavljajo zelo redko (1).

Pričakovanja glede varnosti cepiv so zelo visoka, saj se za zaščito pred določenimi nalezljivimi boleznimi cepi večinoma zdrave ljudi. Pogosto se določeno zdravstveno stanje, ki sledi cepljenju, poistoveti kot zaplet ob cepljenju. A redkih in resnih dogodkov, ki so povezani s cepljenjem, brez študij primerov s kontrolami, v katerih iščemo vzročno povezavo med cepljenjem in neželenim dogodkom, ne moremo pripisati cepljenju (2).

Vsa cepljenja, ker gre za poseg v telo, s seboj prinašajo določena tveganja (3). Neželeni (stranski) učinki po cepljenju, so lahko prave reakcije na cepljenje zaradi cepiva, lahko so posledica načina dajanja cepiva ali pa nastanejo zaradi določenega stanja cepljene osebe (4). Neželeni učinki po cepljenju lahko vključujejo »prave« ali »resnične« neželene učinke, koincidenco (časovno zaporedje dogodkov, ki bi se zgodili tudi če oseba ne bi bila cepljena), napake, ki so povezane z nepravilno pripravo cepiva, nepravilnim rokovanjem s cepivom ali njegovim dajanjem in pa predhodno nepovezane dogodke, ki jih ne moremo povezati s cepivom ali njegovim dajanjem. Neželeni učinki se pojavijo kot lokalne reakcije, kot sistemske reakcije ali pa kot alergijske reakcije; anafilaksija kot najhujša stopnja alergijske reakcije se pojavi pri manj kot eni osebi na milijon cepljenih (5).

Sistem spremljanja neželenih učinkov po cepljenju v Sloveniji

V Sloveniji področje cepljenja ureja Zakon o nalezljivih boleznih, Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni ter Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za tekoče leto. Nalezljive bolezni, proti katerim v Sloveniji cepimo predšolske in šolske otroke v skladu z zakonodajo so davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, okužbe povzročene z bakterijo Haemophilus influenzae tip b (HiB), ošpice, mumps, rdečke hepatitis B, okužbe, ki jih povzročajo humani virusi papiloma (HPV) (6). Z izjemo cepljenja šestošolk proti okužbam s humanimi virusi papiloma, ki se izvaja kot neobvezno, je bil delež cepljenih predšolskih in šolskih otrok v Sloveniji v letu 2009 zelo visok in sicer od 94.9% do 98.8% (7).

Poleg tega se je možno v Sloveniji cepiti še proti rotavirusnim okužbam, gripi, klopnem meningoencefalitisu, meningokoknem meningitisu, noricam, pnevmokoknim okužbam, tuberkulozi, hepatitisu A, hepatitisu B, rumeni mrzlici, okužbi z respiratornim sincicijskim virusom, tifusu, steklini.

Stroški teh cepljenj se krijejo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v skladu z indikacijami, so strošek delodajalcev oziroma so cepljenja samoplačniška (6).

Zakon o nalezljivih boleznih poleg postopka cepljenja ureja tudi pravice v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. Predlog za opustitev cepljenja obravnava Komisija za cepljenje pri Ministrstvu za zdravje; na osnovi njenega mnenja minister izda odločbo o ne/opustitvi cepljenja (8).

Razprava

V sledenju neželenih učinkov po cepljenju je izredno pomembno spremljanje dinamike določenih zdravstvenih stanj, ki so lahko vzročno povezana s cepljenjem. Na ta način spremljamo varnost cepiv v uporabi in beležimo redke neželene dogodke, ki so lahko v vzročni povezavi s cepljenjem, jih pa v kliničnih študijah niso zaznali. Gre za pasiven sistem spremljanja neželenih učinkov po cepljenju, beležijo se vsi prijavljeni neželeni učinki, občutljivost pa ima prednost pred specifičnostjo. Evidentiranje neželenih učinkov po cepljenju v Sloveniji spremlja register neželenih učinkov pridruženih cepljenju na Inštitutu za varovanje zdravja RS (9).

V svetu je z zamenjavo živega peroralnega cepiva proti otroški paralizi z mrtvim cepivom za intramuskularno aplikacijo, izginila postvakcinalna otroška paraliza, ki se je sicer zelo redko pojavljala kot neželeni učinek po cepljenju z živim cepivom (10). Prav tako se je na osnovi spremljanja neželenih učinkov po cepljenju izboljšal varnostni profil acelularnega cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (11).

V Sloveniji je bilo po vseh cepljenjih, opravljenih v letu 2009, Inštitutu za varovanje zdravja posredovanih 419 prijav neželenih učinkov, izdanih pa je bilo 668.400 odmerkov različnih cepiv. Največji delež prijav (67.6%) je bil zabeležen po cepljenju s cepivi, ki se uporabljajo v rutinskem programu cepljenja. Pri skoraj polovici prijav (44,2%) je šlo le za lokalne reakcije po cepljenju, ki so običajno blage in minejo brez posebnih ukrepov. Zaradi neželenih učinkov je bilo bolnišnično obravnavanih 22 oseb (5).

Po opravljenih cepljenjih z inaktiviranimi cepivi se sicer pojavijo neželeni učinki običajno v 48-tih urah po cepljenju. Največkrat gre za bolečino, oteklino in rdečino na mestu vboda. Izredno redko se pojavi dalj časa trajajoča bolečina pri cepljenjih v mišico zaradi nehotenega injiciranja cepiva v sinovialno tkivo (12).

Po cepljenju z acelularnim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTPer) se lahko pojavi večja oteklina na mestu intramuskularne aplikacije (13).

Pri cepljenju zlasti adolescentov, so zaradi psihosomatske specifičnosti tega obdobja nekoliko bolj pogoste sinkope; zaradi njih lahko ob padcu pride do poškodb (14).

Pri cepljenju s cepivi, ki vsebujejo oslabljene žive povzročitelje (npr. cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam), se neželeni učinki lahko pojavijo tudi do 6 tednov po cepljenju kot slabost, povišana telesna temperatura, bolečine v sklepih, edem parotidnih žlez.

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je cepljenje proti hepatitisu B v Franciji spremljala močna promocijska kampanja, v kateri se je proti hepatitisu B cepilo več kot 20 milijonov oseb, v glavnem mladostnikov in mlajših odraslih (15). Opisi posameznikov, ki so po cepljenju zboleli za multiplo sklerozo so bili dovolj, da se je cepljenje pričelo omenjati kot vzročni dejavnik za multiplo sklerozo in druge avtoimune bolezni (16, 17). Zaupanje ljudi v cepljenje je bilo porušeno; v Franciji je delež cepljenih proti hepatitisu B še vedno nizek, čeprav so dokazali, da cepljenje proti hepatitisu B, gripi, tetanusu, ošpicam in rdečkam ni povezano z nastankom multiple skleroze in optičnega nevritisa (18, 19, 20).

Leta 2005 so se v ZDA pojavili strahovi glede povezave med cepljenjem proti meningokoknem meningitisu s konjugiranim štirivalentnim meningokoknim cepivom in Guillain-Barréjevim sindromom. Po analizi podatkov se je pokazalo izredno nizko statistično tveganje za pojav Guillain-Barréjevega sindroma pri cepljenih osebah. Kljub temu dokazanemu tveganju, so strokovnjaki opozorili na previdnost pri interpretaciji podatkov, saj ni bilo podatkov o bazični incidenci sindroma; cepljenje je glede na tveganja za okužbo in njenih posledic priporočljivo (21).

Starejša cepiva proti steklini, ki so bila pridobljena na kulturah možganskih celicah sesalcev, so bila povezana s povečanim tveganjem za pojav Guillain-Barréjevega sindroma. Nova rekombinantna cepiva, ki jih uporabljamo v razvitih državah in so pridobljena na celičnih jajčnih kulturah, niso povezana s povečanim tveganjem za pojav Guillain-Barréjevega sindroma (22).

Tudi hujše neželene akutne nevrološke težave po cepljenju z DTPer cepivom (epileptični napadi, kolapsi, dalj časa trajajoč jok otroka), v študijah primerov s kontrolami niso povezali z opravljenim cepljenjem (23, 24).

Cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) ni povezano s pojavom avtizma, kar so dokazali v epidemioloških študijah; prav tako ni s pojavom avtizma povezan tiomersal, ki ga vsebujejo nekatera cepiva (25, 26, 27).

Vsa cepiva, ki so na voljo v Sloveniji, so deklarirana kot »cepiva brez tiomersala.« Edino cepivo, ki vsebuje tiomersal v sledovih (manj kot 0.5 mikrogramov tiomersala na odmerek oziroma manj od 0.25 mikrograma živega srebra na odmerek cepiva), je cepivo proti hepatitisu B (28).

Implementacijo novega cepiva pogosto spremljajo poročila o porastu avtoimunih stanj pri cepljenih osebah, ki jih pripišejo cepljenju, saj cepljenje spodbudi delovanje imunskega sistema. Najnovejše cepivo, ki je bilo v programe cepljenja za odraščajoča dekleta implementirano v številnih državah po svetu, je cepivo proti okužbam s humanimi virusi papiloma (HPV). Septembra 2006 je uporabo cepiva v EU odobrila Evropska agencija za zdravila (EMEA). Cepljenje proti HPV je del rednega programa na Danskem, v Franciji, Nemčiji, na Portugalskem, v Španiji, Grčiji, Luksemburgu, Belgiji, Švedski, Italiji, Norveški, Nizozemski, Veliki Britaniji, Švici, Makedoniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji in Sloveniji.

Prevalenca avtoimunih bolezni med odraščajočimi in mladimi ženskami ni nizka. Ocena prevalence multiple skleroze v Evropi je 83/100.000; oboleva 2-krat več žensk kot moških (29). Dejstvo je, da zanesljivih podatkov o incidenci avtoimunih bolezni ni, kar pomeni, da je zelo težko dokazati povezavo med cepljenjem in avtoimunimi boleznimi. V ZDA so analizirali avtoimuna stanja, ki so se pojavljala med mladostnicami in mladimi ženskami pred implementacijo cepljenja proti HPV. Avtoimuna stanja so bila razlog za nujno zdravljenje pri 10.3% mladostnic (incidenca 86/100.000). Najpogostejši registrirani avtoimuni bolezni sta bili sladkorna bolezen in tiroiditis; zelo pogosta je bila tudi astma. Če bi s cepivom proti HPV cepili 80% ciljne populacije mladostnic, bi se glede na ugotovljene incidence neodvisno od cepljenja pojavila astma alergogenega izvora v 24-tih urah po cepljenju pri treh od 100.000 mladostnic; pri dveh pa bi v enem tednu po cepljenju ugotovili sladkorno bolezen. Najpogostejši razlog hospitalizacije cepljenih deklet bi bil tiroiditis in ne multipla skleroza ali Guillain-Barréjev sindrom (2).

Zaključek

Laična in strokovna javnost sta do pojava resnih neželenih učinkov pridruženih cepljenju veliko manj strpni kot do pojava neželenih učinkov po zdravilih.

Vsako poročanje o zdravstveni posledici, ki sledi cepljenju, med ljudmi zelo odmeva. Vsi mediji so lani poročali o smrti 14-letne britanske deklice, ki je bila nekaj ur pred smrtjo cepljenja proti HPV (30). Bistveno bolj skromno so mediji poročali o dejanskem vzroku smrti (31).

Dejstvo je, da je cepljenje varen način varovanja pred mnogimi nalezljivimi boleznimi, kar se je izkazalo v dolgoletnih izkušnjah. Morebitna tveganja, ki jih cepljenje prinaša, so v primerjavi z morebitnimi posledicami bolezni, proti kateri cepimo, bistveno manjša, vsekakor pa jih ne moremo povsem izključiti. Nasprotniki cepljenja zatrjujejo, da so cepljenja škodljiva, nepotrebna in da služijo interesom farmacevtskih družb in njihovemu dobičku. Takšen dvom je pri tistih, ki ne poznajo strogih pogojev proizvodne prakse in postopkov registracije cepiv na podlagi predkliničnih in kliničnih podatkov oziroma študij, razumljiv.

Starši otrok in drugi posamezniki, ki cepljenje zavračajo, pogosto zatrjujejo, da s tem ne ogrožajo nikogar. A za učinkovito zajezitev kroženja mnogih nalezljivih bolezni, ki jih lahko preprečimo s cepljenjem, moramo doseči kolektivno imunost ciljne populacije. Zdravstveni strokovnjaki smo pogosto soočeni z odklonilnimi stališči do cepljenja. Ljudje dvomijo v neodvisnost zdravnikov. Na določene trenutke se ustvarja paranoja-vse je teorija zarote. Starši želijo, da cepljenje ne bi bilo obvezno, ampak prostovoljno. Vprašanje pa je, če je naša družba za tak pristop dovolj zrela in poučena. Žal so otroci tisti, ki v primeru bolezni zaradi odklonitve cepljenja nosijo zdravstvene posledice. Za preventivo pa je takrat prepozno.

Več o tem na http://tvslo.si/predvajaj/ne-obvezno-cepljenje/ava2.155253118/

1. Smallpox.Pridobljeno 17.11.2010 s spletne strani: http://www.who.int/mediacentre/factsheets/smallpox/en/

2. Siegrist CA, Lewis EM, Eskola J, Evans S, Black SB. Human papilloma virus immunization in adolescent and young adults. Pediatr Infect Dis J 2007;26:979-84.

3. Halsey N. The science of evaluation of adverse events associated with vaccination. Semin Pediatr Infect Dis 2002;13:205-14.

4. Chen RT, Hibba B. Vaccine safety: current and future challenges. Pediatr Ann 1998;27:445-64.

5. Učakar V, Jeraj I, Metličar T, Sevljak Jurjevec M, Grgič Vitek M, Kraigher A. Neželeni učinki pridruženi cepljenju v Sloveniji v letu 2009. Inštitut za varovanje zdravja RS; Ljubljana, 2010.

6. Pravilnik o določitvi Programa imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 2009. Uradni list RS, št. 24, 2009.

7. Grgič Vitek M, Učakar V, Sevljak Jurjevec M, Jeraj I, Kraigher A. Analiza izvajanja cepljenja v Sloveniji v letu 2009. Strokovno poročilo. Inštitut za varovanje zdravja, 2010.

8. Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Uradni list RS, št. 69,1995 in št. 33, 2006.

9. Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih bolezni. Uradni list RS, št. 16, 1999.

10. Zhou W, Pool V, Iskander J, et al. Surveillance for safety after immunization: vaccine adverse event reporting system (VAERS); United States, 1991-2001. In: CDC surveillance summaries. MMWR 2003; 52(SS-1).

11. Braum MM, Mootrey GT, Salive ME, Chen RT, Ellenberg SS, and the VAERS Working Group. Infant immunization with acellular pertussis vaccine in the US: assesment of the first two years data from the Vaccine adverse reporting system. Pediatrics 2000;106:E51.

12. Atanasoff S, Ryan T, Lightfoot R, Johann-Liang R. Shoulder injury related to vaccine administration (SIRVA). Vaccine 2010.

13. Marshall HS, Gold MS, Gent R, Quinn PJ, Piotto L, Clarke MF, Roberton DM. Ultrasound examination of extensive limb swelling reactions after diphtheria-tetanus-acellular pertussis or reduced-antigen content diphtheria-tetanus-acellular pertussis immunization in preschool-aged children. Pediatrics. 2006;118(4):1501-9.

14. Braun MM, Patriarca PA, Ellenberg SS. Synkope after immunization. Arch Pediatr Adolescent Med 1997;151:255-9.

15. Denis F, Goudeau A, Aufrere A. Vaccination against hepatitis B in France in 1996. Bull Soc Pathol Exot 1998;91:37-40.

16. Herroelen L, de Kayser J, Ebinger G. Central-nervous system demyelination after immunisation with recombinant hepatitis B vaccine. Lancet 1991;338:1174-75.

17. Marshall E. A shadow falls on hepatitis B vaccination effort. Science 1998;281:630-31.

18. Denis F, Abitbol V, Aufrere A. Evolution of strategy and coverage rates for hepatitis B vaccination in France, a country with low endemicity. Med Mal Infect 2004;34:149-58.

19. DeStefano F, Verstraeten T, Jckson La, et al. Vaccinations and risk of central nervous system demyelinating diseases in adults. Arch Neurol 2003;60:504-9.

20. Makaeloff Y, Caridade G, Rossier M, Suissa S, Tardieu M. Hepatitis B vaccination and the risk of childhood-onset multiple sclerosis. Arch Pediatr Adolesc Med 2007;161:1176-82.

21. Centers for Disease Control and Prevention (CDC). Update: Guillain-Barré syndrome among recipients of Menactra meningococcal conjugate vaccine—United States, June 2005-September2006. MMWR Morb Mortal Wkly rep. 2006;55(41):1120-4.

22. Haber P, Sejvar J, Mikaeloff Y, DeStefano F. Vaccines and Guillain-Barré syndrome. Drug Saf. 2009;32(4):309-23.

23. Gale JL, Thapa PB, Wassilak SG, Bobo JK, Mendelman PM, Foy HM. Risk of serious acute neurological illness after immunization with diphtheria-tetanus-pertussis vaccine. A population-based case-control study. JAMA. 1994;271(1):37-41.

24. Vermeer-de Bondt PE, Labadie J, Rümke HC. Rate of recurrent collapse after vaccination with whole cell pertussis vaccine: follow up study. BMJ. 1998;316(7135):902-3.

25. Allan GM, Ivers N. The autism-vaccine story: fiction and deception? Can Fam Physician. 2010;56(10):1013.

26. Taylor B, Miller E, Farrington CP, Petropoulos MC, Favot-Mayaud I, Li J, Waight PA. Autism and measles, mumps and rubella vaccine: no epidemiological evidence for a causal association. Lancet 1999;12;353:2026-9.

27. Mrozek-Budzyn D, Kieltyka A, Majewska R. Lack of association between measles-mumps-rubella vaccination and autism in children: a case-control study. Pediatr Infect Dis J 2010;29:397-400.

28. Tiomersal in cepiva. Pridobljeno 4.11.2010 s spletne strani : http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=78&pi=6&_6_id=889&_6_PageIndex=0&_6_groupId=-2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl=78-6.0.

29. Pugliatti M, Rosati G, Carton H, Riise T, Drulovic J, Vécsei L, Milanov I. The epidemiology of multiple sclerosis in Europe. European Journal of Neurology 2006;13:700-22.

30. Deklica umrla po cepljenju proti HPV. Pridobljeno 17.11.2010 s spletne strani: http://www.delo.si/clanek/89150.

31. Britanska deklica ni umrla zaradi cepiva proti HPV. Pridobljeno 17.11.2010 s spletne strani: http://www.dnevnik.si/novice/zdravje/1042303379

Cepljenja

2011-07-11T08:24:15Z

KLOPNI MENINGOENCEFALITIS

Klopni meningoencefalitis je vnetje možgan in možganskih ovojnic. Bolezen prenašajo klopi, povzroča pa jo virus. Slovenija spada v endemično območje za to bolezen.

Neugodna epidemiološka situacija opozarja na nujnost specifične zaščite proti klopnemu meningoencefalitisu s cepljenjem, s katerim lahko pričnemo kadarkoli v letu. Cepimo tudi otroke, ki so starejši od enega leta. Cepljenje se odloži pri osebah, ki v času cepljenja prebolevajo akutno vročinsko bolezen. Cepiti se ne morejo osebe, ki so alergični na sestavine cepiva osebe z alergijo na kokošja jajca. Več na http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/163-cepljenje-prot-klopnemu-meningoencefalitisu-kme in http://drustvo-bpnb.si/index.php/gradivo.

GRIPA

Gripo povzročajo virusi, ki v različnih oblikah vsako leto krožijo po svetu. Gripa je nevarna zaradi možnosti pojava velikih epidemij ter resnih komplikacij, ki se najpogosteje kažejo kot virusne in/ali bakterijske pljučnice. Zlasti je gripa nevarna za kronične srčne, pljučne, ledvične bolnike in starejše osebe. Več na http://drustvo-bpnb.si/index.php/nalezljive-bolezni/138-gripa.

Osebe, ki se odločijo za cepljenje, postanejo odporne na viruse, ki povzročajo gripo. Solidna zaščita pred okužbo nastane 10 do 14 dni po cepljenju. Dovolj je enkratno cepljenje. Cepimo tudi otroke, starejše od 6 mesecev. Otroke, ki so mlajši od 35 mesecev, cepimo z dvema polovičnima dozama cepiva v razmiku 1 meseca. Če pa je otrok v tej starosti že bil kdaj cepljen proti gripi, za učinkovito zaščito zadošča enkratno cepljenje s polovično dozo. Otroke, starejše od 36 mesecev, cepimo z enim odmerkom cepiva tako kot odrasle osebe. Cepimo v mišico nadlahti. Cepljenje običajno poteka brez stranskih učinkov, najpogosteje se na mestu vboda pojavi rdečina in lokalna bolečina.

PNEVMOKOKNE OKUŽBE

Streptococcus pneumoniae ali krajše pnevmokok je med pogostimi povzročitelji bakterijskih okužb, posebno med otroki, mlajšimi od dveh let. Najbolj hude okužbe (t.i. invazivne), ki jih povzročajo pnevmokoki, so pnevmokokni meningitis in sepsa. Pnevmokoki so pomembni povzročitelji pljučnic in akutnih vnetij srednjega ušesa. Akutno vnetje srednjega ušesa je med najbolj pogostimi vzroki za obisk otrok pri pediatru pri nas. V prvem letu življenja kar 60% otrok vsaj enkrat preboli vnetje srednjega ušesa. Ponavljajoča vnetja lahko vodijo v okvaro sluha.

Pnevmokoke pogosto najdemo v nosno-žrelnem prostoru zdravih ljudi. Majhni otroci so pogosteje bacilonosci kot odrasli. Pnevmokoki se prenašajo s človeka na človeka s kužnimi kapljicami, s kihanjem in kašljanjem. Otroci se lahko okužijo v stiku z bolnikom ali z zdravim bacilonoscem, vendar ne zbolijo vsi, ki se okužijo. Ob ugodnih pogojih, kot so zmanjšana odpornost ali okvara sluznice, ki je posledica predhodne virusne okužbe, se pnevmokok lahko širi iz nosno-žrelnega prostora in povzroči nastanek različnih bolezni.

Okužbi s pnevmokoki so bolj izpostavljeni otroci, ki obiskujejo vrtec ali drugo obliko kolektivnega varstva, imajo starejšega sorojenca, ki obiskuje šolo ali kolektivno varstvo, dojenčki, če niso bili dojeni oz. so bili dojeni manj kot 2 meseca. Okužbi pa so bolj izpostavljeni tudi otroci, ki živijo v gospodinjstvu s kadilcem ali v slabih socialnih razmerah. Drugi dejavniki tveganja za pnevmokokno okužbo, predvsem pljučnico, so starost nad 65 let, kronične bolezni in okužbe dihal, zlasti gripa.

Za cepljenje otrok do petih let sta v Sloveniji registrirani dve konjugirani cepivi, desetvalentno in trinajstvalentno. Polisaharidno 23-valentno cepivo pa je namenjeno otrokom od drugega leta naprej in odraslim. Valentnost v številki pomeni, da cepivo ščiti proti tolikim različnim sevom pnevmokokov. Razlika med konjugiranima in polisaharidnim cepivom pa je v tem, da konjugirano cepivo zaradi svoje strukture nudi boljšo zaščito (je bolj imunogeno).

Trinajstvalentno cepivo se lahko uporablja tudi za cepljenje mladostnikov do 17. leta in odraslih, starejših od 50 let.

Več o cepljenju proti invazivnim pnevmokoknim okužbam na http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/169-cepljenje-proti-invazivnim-pnevmokoknim-okubam.

HEPATITIS A

Hepatitis A je virusno vnetje jeter. Človek se z virusom okuži z uživanjem okužene hrane, vode oziroma preko neumitih okuženih rok (fekalno-oralni prenos).
Prebolela okužba zapušča trajno imunost.
Hepatitis A je pogosta bolezen pri potnikih, ki potujejo v dežele z nizkim higienskim standardom.

Ljudje, ki prihajajo iz razvitih držav, kjer je prekuženost proti hepatitisu A nizka, so v deželah, kjer je prekuženost velika, zelo izpostavljeni okužbi.
Po prejetem prvem odmerku cepiva se priporoča cepljenje z drugim odmerkom čez 6 do 12 mesecev po prejetem prvem odmerku cepiva. Tako pridobljena zaščita je dolgotrajna. Cepimo intramuskularno, v mišico nadlahti. Več na http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/160-cepljenje-proti-hepatitisu-a in http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/159-cepljenje-proti-hepatitisu-a-in-b.

HEPATITIS B

Hepatitis B je virusna obolenje jeter (zlatenica), ki se prenaša na različne načine:
- z matere na otroka ob rojstvu;
- pri izpostavljenosti krvi ali drugim kužnim tekočinam;
- z okuženo krvjo, telesnimi izločki in s spolnimi odnosi z okuženo osebo.

Vsako leto zaradi akutnega hepatitisa B in njegovih posledic umre okoli milijon ljudi. Po ocenah strokovnjakov je na svetu več kot 350 milijonov ljudi, to je 5% svetovne populacije, kronično okuženih z virusom hepatitisa B.
Glede na odstotek kronično okuženih oseb delimo svet na visoko, srednje in nizko okužena (endemična) območja.

Visoka endemičnost:
JV Azija, Subsaharska Afrika, Amazonski bazen, del Srednjega vzhoda, centralna Azija in nekatere države vzhodne Evrope.

Srednja endemičnost:
Srednji vzhod, centralna in južna Afrika, centralna Azija in nekateri predeli vzhodne in južne Evrope.

Nizka endemičnost.
Severna Amerika, zahodna in severna Evropa, tudi Slovenija, Avstralija in nekateri predeli Južne Amerike.

V Sloveniji je cepljenje proti hepatitisu B obvezno za vse otroke, ki se rodijo kronično okuženim materam (HBsAg pozitivnim), za družinske člane kronično okuženih oseb in njihove spolne partnerje ter od leta 1998 za vse otroke pred vstopom v 1. razred osnovne šole.

Tveganje za potnike je načeloma nizko. Cepljenje priporočamo potnikom, ki bodo živeli v tesnem stiku z lokalnim prebivalstvom in tistim, za katere obstaja velika verjetnost, da bodo na potovanju potrebovali invazivno zdravniško pomoč.

Cepimo s tremi odmerki cepiva v presledkih 0, 1, 6 mesecev. Cepimo v mišico nadlahti (več na http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/161-cepljenje-proti-hepatitisu-b in http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/159-cepljenje-proti-hepatitisu-a-in-b). V deželah, kjer je veliko ljudi kronično okuženih in kjer je veliko možnosti za prenos okužbe s spolnimi odnosi svetujemo, da pri spolnih odnosih uporabite kondom.

STEKLINA

Steklina je virusna bolezen centralnega živčevja. Obolevajo toplokrvne živali, ki z ugrizom okužijo človeka. Za prenos stekline so pomembne lisice, volkovi, šakali in netopirji (nevarnost v jamah). Z virusom pa se lahko okužijo tudi domače živali. V Evropi so glavni prenašalci virusa stekline lisice, v zadnjem času pa tudi mačke, saj so psi večinoma proti steklini zaščiteni s cepljenjem.
Najpogosteje se človek okuži z ugrizom stekle živali. Velika nevarnost za okužbo zaradi stika s steklo živaljo je v Indiji, Aziji, določenih predelih Kitajske in Rusije.
Vsak poškodovanec, ki ga je poškodovala žival, se mora zglasiti v antirabični ambulanti območnega Zavoda za zdravstveno varstvo.

V primeru, ko poškodbo povzroči znana žival, se morebitno cepljenje odloži za čas veterinarskega nadzora živali. Ko je le ta končan, se na podlagi veterinarskega izvida odločimo za cepljenje oz. le tega opustimo, če je žival klinično zdrava. V primeru, da poškodbo povzroči neznana žival, se takoj odločimo za cepljenje. Oseba v 28.dneh prejme 5 odmerkov cepiva.
Proti steklin je možno opraviti tudi preventivno cepljenje, ki je sestavljeno iz treh odmerkov cepiva. Več o cepljenju proti steklini na http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/166-cepljenje-proti-stelini-preekspozicijsko.

TETANUS

Ob poškodbi, ko pride do prekinjene krovne plasti kože in/ali sluznic, je potrebno pri poškodovani osebi preveriti cepilni status proti tetanusu. V Sloveniji so običajno proti tetanusu cepljeni vsi prebivalci, saj je cepljenje del rednega obveznega programa cepljenja. Zadnje sistematično cepljenje oseb je pri 18. letih. V primeru poškodbe, ko je od zadnjega cepljenja minilo več kot 5 oziroma 10 let, je poškodovano osebo potrebno cepiti. Cepljenje ob poškodbi je brezplačno.

MALARIJA

Potniki, ki se gibljejo v malaričnih področjih, morajo jemati antimalarike
Pred piki komarjev je potrebno upoštevati splošne zaščitne ukrepe (primerna obleka, zaščitne mreže pred komarji, uporaba repelentov, to je sredstev za odganjanje mrčesa. Na tržišču so dostopni repeletni različnih proizvajalcev in z različno dolgim delovanjem. Obstajajo v obliki krem, stikov, deodorantov. Pred uporabo natančno preberite navodila.

RUMENA MRZLICA

Virus prenaša od človeka na človeka komar, ki se okuži ob pitju bolnikove krvi. Splošna zaščita pred piki komarjev je enaka kot pred piki komarjev, ki prenašajo povzročitelja malarije. Cepljenje proti rumeni mrzlici zagotavlja dolgotrajno zaščito pred okužbo. Cepljenje proti rumeni mrzlici je potrebno opraviti vsaj 10 dni pred potovanjem na tvegano območje. Več na http://drustvo-bpnb.si/index.php/cepiva-in-cepljenje/165-cepljenje-proti-rumeni-mrzlici.

Cepljenja na splošno

2011-07-11T08:57:05Z

Nalezljive bolezni ogrožajo zdravje ljudi vseh starostnih skupin. Proti nekaterim se lahko učinkovito zaščititmo s cepljenjem.
Cepljenje je postopek, s katerim izzovemo imunost, tako da v telo vnesemo oslabljene ali uničene povzročitelje nalezljivih bolezni ali njihove sestavine. Cepiva ne morejo povzročiti bolezni, ampak le spodbudijo imunski sistem, da izdela zaščitna protitelesa proti povzročiteljem teh bolezni. Če pride cepljena oseba v stik s povzročiteljem, ga protitelesa prepoznajo in onesposobijo.
Prvi in najpomembnejši cilj cepljenja je učinkovita zaščita posameznika pred boleznijo. V nekaterih primerih ostaja to edini cilj, ker se bolezni ne širijo s stiki med ljudmi (npr. cepljenje proti tetanusu, klopnem meningoencefalitisu).
Za bolezni, ki se širijo s stiki med ljudmi, npr. ošpice, rdečke, mumps, otroška paraliza pa velja, da se ob visoki precepljenosti omeji tudi širjenja med ljudmi. Če cepimo vsaj 90 do 95% otrok, vzpostavimo kolektivno imunost, zaradi katere so pred boleznijo zavarovani tudi tisti, ki zaradi kontraindikacij ne morejo biti cepljeni.

Prav zaradi cepljenja smo v svetovnem merilu odpravili črne koze. V Sloveniji zaradi cepljenja ne beležimo več prirojenih rdečk, prirojenega tetanusa, davice in otroške paralize. Ošpic, mumpsa in rdečk skoraj ne poznamo več.
Nalezljive bolezni, ki jih lahko preprečimo s cepljenjem, še posebej ogrožajo dojenčke in majhne otroke, zato je zelo pomembno, da jih čimprej zaščitimo pred nalezljivimi boleznimi.
V Sloveniji področje cepljenja ureja Zakon o nalezljivih boleznih, Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni ter Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za tekoče leto. Predlog letnega programa za cepljenje pripravi Inštitut za varovanje zdravja na osnovi epidemioloških podatkov o boleznih, proti katerim cepimo, oceni deleža cepljenih v preteklih letih, izsledkov domačih in tujih raziskav ter pripomb strokovnjakov različnih strok, ki se ukvarjajo s cepljenjem.
Za cepljenje uporabljamo le kakovostna cepiva. Po Zakonu o zdravilih so cepiva uvrščena med tista zdravila, ki gredo skozi dodatne in posebne postopke kontrole kakovosti.

Nalezljive bolezni, proti katerim v Sloveniji obvezno cepimo otroke, so davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, okužbe, povzročene z bakterijo Haemophilus influenzae tip b (HiB), ošpice, mumps, rdečke hepatitis B, s privolitvijo staršev pa deklice v 6. razredu OŠ proti HPV okužbi.

KOLEDAR OBVEZNEGA CEPLJENJA OTROK

*Pojasnilo: HiB-okužbe, povzročene z bakterijo Haemophilus influenzae tip B (hemofilusni meningitis)
BCG-cepljenje proti tuberkulozi
HB-cepljenje proti hepatitisu B
HPV-ceplljenje proti okužćbam s humanimi papiloma virusi (HPV)
Polio-otroška paraliza

Otroke cepimo na različne načine; mlajše od enega leta običajno cepimo z majhnim vbodom v mišico na sprednji strani stegna, starejše pa v mišico zgornjega dela nadlahti ali pa se cepivo vkapa v usta. Nekatera cepljenja se opravijo s kombiniranimi cepivi, s katerimi so otroci cepljeni proti več nalezljivim boleznim hkrati.

Poleg že naštetih bolezni, proti katerim je cepljenje v Sloveniji obvezno, se je možno cepiti še proti rotavirusnim okužbam, respiratornemu sincicijskemu virusu, gripi, klopnem meningoencefalitisu, meningokoknem meningitisu, noricam, pnevmokoknim okužbam, tuberkulozi, hepatitisu A, rumeni mrzlici, steklini, raku na materničnem vratu, tifusu.

Stroški teh cepljenj se krijejo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v skladu z indikacijami (npr. pnevmokokne okužbe, gripa, tuberkuloza, meningokokni meningitisi ob epidemioloških indikacijah, zaščita otrok proti respiratornemu sincicijskemu virusu), so strošek delodajalcev oziroma so cepljenja samoplačniška.

Cepljenje predšolskih, šolskih otrok, mladine in ostalih, izvajajo zdravniki v zdravstvenih zavodih in zasebni zdravniki ter ambulante na zavodih za zdravstveno varstvo. Nekatera cepljenja (tuberkuloza, začetna zaščita novorojencev, ki se rodijo HBsAg pozitivnim materam, tetanus pri poškodovancih), opravljajo tudi v bolnišnicah in porodnišnicah. Delo vseh koordinira območni koordinator cepljenja na zavodih za zdravstveno varstvo ter nacionalni koordinator na Inštitutu za varovanje zdravja.

Preskrbo s cepivi in imunoglobulini za izvajanje cepljenja zagotavlja Inštitut za varovanje zdravja.
Zdravstveni zavod oziroma zasebnik, ki izvaja cepljenje, mora za cepivo skrbeti v skladu s strokovnimi priporočili (hladna veriga, strokovna usposobljenost po načelih dobre skladiščne prakse).
O cepljenju morajo izvajalci voditi evidenco, izdati potrdilo o cepljenju (Knjižica o cepljenju).

Če zdravnik, ki opravlja cepljenje, ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, mora dati predlog za opustitev cepljenja na Ministrstvo za zdravje. Predlog za opustitev cepljenja lahko dajo tudi starši otroka oziroma skrbnik.

Zelo pomemben del varnega cepljenja je spremljanje neželenih pojavov pridruženih cepljenju. Tako kot pri drugih zdravilih se tudi pri cepivih lahko pojavijo neželeni učinki, ki pa so običajno blagi in prehodni. Najpogosteje se pojavijo rdečina, bolečina in oteklina na mestu vboda. Včasih se, posebno pri majhnih otrocih, pojavi povišana telesna temperatura, ki pa je blaga in hitro mine.
Izvajalci cepljenja so dolžni pisno poročati o neželenih učinkih, ki so težji od pričakovanih običajnih pojavov po cepljenju na Inštitut za varovanje zdravja v Ljubljani.

Kljub nespornim zaslugam, ki jih ima cepljenje pri izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalstva, pa nekateri posamzniki dvomijo, da je res potrebno. Eden od razlogov je gotova ta, da se nekatere od hudih nalezljivih bolezni pri nas že več let ne pojavljajo. Vendar dolgotrajna odsotnost bolezni ne pomeni, da povzročiteljev ni več v našem okolju, le možnosti nimajo, da bi se razširili.
V Sloveniji le en do dva odstotka staršev zavrača obvezno cepljenje otrok, ker menijo, da cepiva niso varna in povzročajo vrsto hudih bolezni, kot so ohromelost, avtizem in avtoimuna obolenja. Do sedaj rezultati obsežnih znanstvenih raziskav tega niso potrdili.

O posledicah opustitve cepljenja nas vedno znova opozarjajo izkušnje iz držav, kjer je iz različnih razlogov precepljenost upadla Dobro poznamo negativne posledice prenizkega deleža cepljenih in prenehanja cepljenja. Na Japonskem so zaradi nedokazanih trditev o škodljivih učinkih cepljenja proti oslovskemu kašlju leta 1975 začasno prekinili z sistematičnim cepljenjem. Nekaj let kasneje je za to boleznijo umrlo 118 bolnikov. V Angliji in na Švedskem, kjer je zaradi podobnih mnenj precepljenost otrok padla z 90% na 30%, je nekaj let zatem zaradi oslovskega kašlja umrlo 36 otrok, na Švedskem pa je bilo hospitaliziranih kar 2300 bolnikov, od katerih so trije umrli. Na Nizozemskem so se v poznih devetdesetih letih pojavljale epidemije otroške paralize med pripadniki določene verske skupnosti, ki cepljenja ne dopušča. Na širšem območju Nizozemske je izbruhnila epidemija ošpic, v kateri je zbolelo več tisoč ljudi. Tudi te epidemije so zahtevale smrtne žrtve. Za obvladovanje epidemij so bila porabljena ogromna materialna sredstva. Pojavljati so se začeli resni pomisleki o tem, ali se sme dopuščati uveljavljanje volje posameznika do ugovora proti cepljenju na škodo celotne skupnosti. Zadnja leta se v nekaterih pokrajinah Italije pojavljajo izbruhi ošpic zaradi prenizkega odstotka cepljenih proti tej bolezni. Samo v letu 2005 je obolelo je več kot 15.000 otrok, trije so umrli.
V svetu še vedno okoli 3 milijone ljudi vsako leto umre zaradi nalezljivih bolezni, kot so otroška paraliza, davica, oslovski kašelj, ošpice, tetanus, hemofilusni meningitis ali hepatitis B, ki bi jih lahko preprečili s cepljenjem. Skoraj 30 milijonov otrok, rojenih vsako leto v deželah v razvoju, ni cepljenih, ker so njihove države prerevne in zato cepljenje ni mogoče.

Cepljenje deluje - okrogla miza

2017-05-04T06:50:45Z

Na spodnji povezavi si lahko ogledate vsebino okrogle mize o cepljenju.

Povezava na video posnetek celotne okrogle mize: https://youtu.be/7m_sAzLszoM

Povezava do fotografije: http://foto.sta.si/#!a/68319

Cepljenje nosečnic proti oslovskemu kašlju

2017-09-26T09:22:04Z

Oslovski kašelj povzroča bakterija Bordetella pertusis, ki povzroča akutno okužbo dihal. Za bolezen so značilni napadi intenzivnega kašlja. Okužba se prenaša z drobnimi kapljicami, ki se sproščajo ob govorjenju, kašljanju in kihanju. Gre za zelo nalezljivo bolezen, doba inkubacije (čas od okužbe do pojava težav), je običajno od 7 do 10 dni. Bolniki so kužni na začetku bolezni in največ do treh tednov po pričetku kašlja. Če je bolezen ugotovljena na začetku in zdravljena z antibiotiki, so bolniki kužni še največ 5 dni po začetku antibiotičnega zdravljenja.

Oslovski kašelj je bolezen, ki ima dolg potek, saj traja več tednov. Na začetku se pojavijo težave, ki so podobne navadnemu prehladu s kašljanjem, izcedkom iz nosu, vročina ni nujno prisotna, zato se bolezen v tem obdobju pogosto spregleda. Sledi obdobje značilnih napadov suhega, dražečega kašlja, ki včasih spominja na riganje oslov; zaradi tega je bolezen poimenovana oslovski kašelj. Med kašljem bolnik težko vdihne in hlasta za zrakom, lahko tudi pomodri. Pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev, lahko bolezen poteka neznačilno, saj se kašelj ne pojavi, ampak pride do motenj dihanja. Pri dojenčkih so pogosti resni zapleti, poleg že omenjenih motenj dihanja pogosto pride do pljučnice, prizadetosti možganov ali celo smrti.

Tako kot drugje po svetu tudi pri nas beležimo bolnike z oslovskim kašljem, tako med dojenčki, otroci in odraslimi. Preboleli oslovski kašelj ne zapušča doživljenjske imunosti, zaradi zaščite pa je pomembno cepljenja otrok, mladine in odraslih.

Ker se lahko dojenček, ki proti oslovskemu kašlju še ni bil cepljenje, okuži, svetujemo, da se nosečnice cepijo proti oslovskemu kašlju. Če se nosečnica cepi, protitelesa, ki se po cepljenju tvorijo, preko posteljice vstopijo v otrokov krvni obtok in ga v prvih mesecih po rojstvu varujejo pred okužbo. Seveda pa cepljenje pred okužbo poleg dojenčka varuje tudi bodočo mamico.

Protitelesa začnejo skozi posteljico prehajati po 16. tednu nosečnosti, optimalen čas za cepljenje pa je čimprej po 24. tednu nosečnosti. Svetujemo, da se proti oslovskemu kašlju cepijo tudi družinski člani in svojci, ki bodo dojenčka obiskovali. Solidna zaščita po cepljenju proti oslovskemu kašlju nastane čez dva tedna.

Povsod po svetu nosečnice cepijo z mrtvim kombiniranim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju. Cepljenje je prav zaradi zaščite novorojenčkov proti oslovskemu kašlju priporočljivo v vsaki nosečnosti. Za cepljenje se lahko naročite v eni izmed ambulant Nacionalnega inštituta za javno zdravje; več informacij je na spletni povezavi http://www.nijz.si/sl/ambulante.

Cepljenje prot klopnemu meningoencefalitisu (KME)

2011-12-22T21:19:38Z

CEPIVO ZA OTROKE OD 1. DO 16. LETA STAROSTI (cepivo FSME Immun 0.25).

CEPIVO ZA OTROKE OD 16. LETA IN ODRASLE (cepivo FSME Immun 0.5).

Priporočena osnovna shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek po enem do treh mesecev po prvem odmerku.
3. odmerek od 5 do 12 mesecev po drugem odmerku.

Hitra shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek po 14-tih dneh po prvem odmerku.
3. odmerek od 5 do 12 mesecev po drugem odmerku.

Poživitveni odmerki: po končanem osnovnem cepljenju je prvi poživitveni odmerek čez 3 leta, vsi nadaljni do dopolnjenega 60. leta starosti so na 5 let, po 60. letu pa zopet na 3 leta.

CEPIVO ZA OTROKE OD 12. LETA STAROSTI IN ODRASLE (cepivo Encepur).

Priporočena osnovna shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek po enem do treh mesecev po prvem odmerku.
3. odmerek od 9 do 12 mesecev po drugem odmerku.

Hitra shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek po 7-tih dneh po prvem odmerku.
3. odmerek po 21-tih dneh po prvem odmerku.

Poživitveni odmerki: po končanem osnovnem cepljenju je prvi poživitveni odmerek čez tri leta, vsi nadaljni poživitveni odmerki do dopolnjenega 49. leta na 5 let, po 49. letu pa na vsaka tri leta.

Pri hitri shemi cepljenja je prvi poživitveni odmerek čez eno leto, vsi nadaljni do 49. leta na 5 let, po 49. letu pa na vsaka tri leta.

NASLOVI KME CEPILNIH MEST

(Tukaj)

Cepljenje proti hepatitisu A

2011-12-22T20:55:27Z

CEPIVO ZA OTROKE OD 1. LETA STAROSTI DO VKLJUČNO 15. LETA (cepivo Havrix 720).
CEPIVO ZA OTROKE OD 16. LETA IN ODRASLE (cepivo Havrix 1440).

Priporočena shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek med 6. in 12. mesecem po prvem odmerku.

Poživitveni odmerki niso potrebni.

Cepljenje proti hepatitisu A in B

2011-12-22T20:29:53Z

CEPIVO ZA OTROKE OD 16.LETA IN ODRASLE (cepivo Twinrix).

Priporočena osnovna shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek po enem mesecu.
3. odmerek 6 mesecev po prvem odmerku.

Hitra shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek po sedmih dneh po prvem odmerku.
3. odmerek 21 dni po prvem odmerku.
4. odmerek 12 mesecev po prvem odmerku.

Poživitveni odmerki niso potrebni.

Cepljenje proti hepatitisu A in tifusu

2013-04-24T06:41:28Z

CEPIVO ZA OTROKE OD DOPOLNJENEGA 15. LETA IN ODRASLE (cepivo Vivaxim).

Priporočena shema cepljenja:

1. odmerek.
2. odmerek med 6. in 12. mesecem po prvem odmerku (samo proti hepatitisu A).

Poživitveni odmerki niso potrebni.

Cepljenje proti hepatitisu B

2011-12-22T20:58:34Z

CEPIVO ZA NOVOROJENČKE IN OTROKE DO VKLJUČNO 15. LETA STAROSTI (cepivo Engerix B 10 µg in HBVAXPRO 5 µg).

CEPIVO ZA OTROKE OD 16. LETA IN ODRASLE (cepivo Engerix B 20 µg in HBVAXPRO 10 µg).

Priporočena shema cepljenja:
1. odmerek.
2. odmerek po enem mesecu.
3. odmerek 6 mesecev po prvem odmerku.

Poživitveni odmerki niso potrebni. Cepljenje otrok, ki se rodijo HBsAg pozitivnim materam, cepljenje dializnih bolnikov in cepljenje oseb po poškodbi, ki predstavlja tveganje za okužbo z virusom hepatitisa B, poteka po drugačni shemi.